Ujeti v skrb? Tako umirimo um, ki ne neha premlevati
Zakaj toliko premlevamo in kako to ustaviti? Spoznajte štiri učinkovite strategije, ki pomirijo um, ko nas skrbi preplavijo.
Naš um ima neverjetno sposobnost, da premleva. Včasih se zdi, kot da se v glavi nekje zatakne zobnik in začne krožiti vedno isti film. Dovolj je ena pripomba v službi, en pogled partnerja, en neodgovorjeni SMS ali ena misel, ki nas ujame ob štirih zjutraj – in že smo v miselnem viharju: »Kaj če se bo zgodilo najhujše? Zakaj sem to rekla? Zakaj me tako skrbi, če pa nimam nobenega konkretnega razloga?«
Nekateri od nas smo temu še posebej nagnjeni. Že od malega prevzemamo odgovornost za vse in za vsakogar, opazujemo razpoloženja drugih in poskušamo predvideti, kaj se bo zgodilo. Morda smo odraščali v okolju, kjer je bilo potrebno biti pripravljen na nenadne spremembe, zato smo razvili pretirano pozornost. Morda prihajamo iz družine, kjer je bila skrb normalen način življenja, skoraj ljubezenski jezik: če skrbiš, pomeni, da ti je mar.
Mnoge med nami je v premlevanje in pretirano skrb potisnila sodobnost. Zadnja leta so prežeta z negotovostjo, strahom, neznanim. Ljudje, ki nikoli prej niso bili posebej zaskrbljeni, so se čez noč znašli v svetu, kjer je vse nepredvidljivo in um je začel iskati načine, kako ostati varen.
PREBERITE TUDI:
##ARTICLE-1862350##
Še posebno na udaru smo ljudje, ki veliko skrbimo in smo globoko empatični. Hitro prevzamemo odgovornost za počutje drugih in poskušamo nadzorovati stvari, ki v resnici niso pod našim vplivom. Radi imamo red, varnost, predvidljivost. Želimo, da je našim bližnjim dobro. In ko tega ne moremo zagotoviti, skrb začne rasti iz velike, iskrene skrbi.
A ne glede na to, od kod prihaja, ima pretirano premlevanje visoko ceno. Utrudi nas. Ustvari napetost v telesu, pospešen utrip, plitvo dihanje, občutek, da smo ves čas tik pred nečim. In kar je najteže, daje nam iluzijo nadzora, a v resnici ne preprečuje ničesar.
Zakaj nas skrb v resnici vara
Čeprav se zdi, da nas skrb pripravlja na neznano, to ni res. Ne glede na to, kako dolgo premlevamo, s tem ne moremo preprečiti bolezni, nesreče, odločitve druge osebe ali spremembe okoliščin. Samo z mislimi ne moremo obvarovati svojih otrok pred bolečino, ne moremo povečati varnosti bližnjih in ne moremo zagotoviti, da se bo svet odvijal po našem scenariju.
Tisto, kar skrb res naredi, je to, da nas drži ujete v stalni napetosti. Telo je v pripravljenosti, kot bi se vsak trenutek lahko zgodilo nekaj groznega. Mišice so zategnjene, misli pa vedno bolj razpršene. Včasih nas skrbi celo toliko, da postanemo ujeti v lastni glavi, medtem ko življenje teče mimo nas.
In prav zato je tako pomembno, da se naučimo prepoznati premlevanje oziroma pretirano skrb in jo korak za korakom umiriti. Ne s silo, ampak s štirimi nežnimi, premišljenimi strategijami, ki nas vračajo k sebi.
1. Vrnitev iz glave v telo in v ta trenutek
Ko premlevamo, ne živimo tukaj. Živimo v prihodnosti ali v preteklosti. Telo je sicer prisotno v neki situaciji, a mi sami smo nekje med »kaj če« in »zakaj«. Zato prva strategija ni, da poskušamo misliti pozitivno – pogosto smo za to preveč razburjeni. Prva strategija je, da se sploh vrnemo k sebi.
Pomaga, če nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo ter pri tem štejemo: vdih na štiri, zadržek na dve, izdih na šest. S tem živčnemu sistemu sporočamo, da ni akutne nevarnosti. Dihanje ni magija – je biologija.
Nato lahko pozornost preusmerimo v čute: pet stvari, ki jih vidimo, štiri, ki jih slišimo, tri, ki se jih dotikamo. Ko del tega jarma, ki ga drži tesnoba, sprostimo, se začne nekaj premikati. Misli so še vedno tam, a niso več v popolnem nadzoru.
In potem dodamo še majhno, zelo konkretno dejanje. Ne nekaj velikega – nekaj, kar sidra v sedanji trenutek. Pospravimo manjši kotiček, gremo pod tuš, naredimo čaj, stopimo na zrak. Ne zato, da bi pobegnili pred mislimi, ampak zato, da telesu in umu pokažemo, da je svet še vedno tukaj, realen, dosegljiv.
Ta kombinacija – dih, čuti, majhno dejanje – je naše sidro. Ne utiša vseh misli, a zmanjša njihovo moč, tako da nismo več povsem ujeti vanje.
2. Misel »kaj pa potem« izpeljimo do konca
Velik del premlevanja temelji na meglenih, nedokončanih mislih. »Kaj pa če …?« je eden najbolj strašljivih stavkov, ravno zato, ker nima mej. Ko ni konca, se um izgublja v vedno nove različice strahu.
Tu pomaga, da misel izpeljemo do konca. Ne zato, da bi se prestrašili še bolj, ampak zato, da od meglenega preidemo v konkretno.
Najbolj univerzalen primer so zdravstvene skrbi. Nekaj nas zaboli ali zaskeli, pojavi se droben simptom – in že smo na internetu. V nekaj minutah smo od suhega kašlja pri srhljivih, skrajnih diagnozah. Poznamo to pot. Vsi smo bili tam.
Ko nas začne nositi, si lahko rečemo:
»Dobro. Kaj pa potem?«
Če simptom vztraja, kaj bi naredili?
»Šla bom k zdravniku.«
Dobro. Kaj pa potem?
»Naredili bodo preiskave.«
Kaj pa potem? »Če bo kaj narobe, bom imela načrt – zdravljenje, korake, usmeritve.«
Kaj pa potem? »Bojim se, da bi izvid pokazal nekaj resnega.«
In tu smo končno na mestu, kjer se skriva pravi strah. Ne več: »kaj pa če«, ampak: »ali bom zmogla?«
Ko pridemo do tega vprašanja, se zgodi nekaj pomembnega. Strah postane bolj človeški. Manj apokaliptičen, manj razpršen, bolj resničen.
Tu se lahko nežno spomnimo, da smo v življenju že šli skozi težke stvari. Da nismo tako krhki, kot si mislimo. Da imamo ljudi, podporo, zdravnike, znanje – in zgodbe, ki dokazujejo, kako zelo smo v resnici odporni.
Ne gre za to, da se prepričamo, da bo vse dobro. Gre za to, da misli, ki so prej bežale v neznano, damo pot. Končno točko.
Mejo. In to um neverjetno pomiri.
3. Spomnimo se, koliko smo že preživeli
Premlevanje nas vrne v občutek nemoči. Kot da smo ponovno majhni, brez orodij, sami. A resnica je, da smo v življenju preživeli že veliko več, kot si priznamo.
Koristno je, da si v trenutkih skrbi vzamemo trenutek za spomin in obudimo, kdaj je bilo v našem življenju že zares težko, a smo kljub temu preživeli in se med tem morda tudi kaj naučili. Morda je bil to razhod, bolezen, izguba službe, naporni meseci z otroki, finančna stiska, nenadna življenjska prelomnica …
Ni treba znova odpirati ran. Dovolj je, da ponovno pokličemo v zavest svojo odpornost. Ja, v resnici smo veliko bolj odporni in močni, kot si zares mislimo.
Vsakič, ko to naredimo, oslabimo glas misli, ki pravi: »Ne boš zmogla.«
Vsakič, ko se spomnimo, kaj smo že preživeli, damo moč misli: »Bilo bo težko – a to ne pomeni, da bo konec.«
To je tihi del naše notranje pokončnosti, ki ga premlevanje poskuša zabrisati. Mi pa ga lahko znova obudimo.
4. Dajmo mislim dom: zapisovanje kot razbremenitev
Um pogosto premleva zato, ker se boji, da bo kaj pomembnega izpustil. Kot da bi moral držati vse misli v zraku, da ne bi katera padla na tla. Zapisovanje je eden najmočnejših načinov, kako mu pokažemo, da se mu ni treba boriti samemu.
Jutranji ali večerni ritual pisanja je kot notranji pogovor s sabo. Vzamemo zvezek, ki je namenjen izključno temu, in nekaj minut pišemo vse, kar je v nas. Brez cenzure. Od skrbi do utrujenosti, od drobnih misli do velikih strahov.
Papir drži, kar ne zmoremo več sami. Ko misli zapišemo, dobijo obliko. Ravno toliko, da jih lahko pogledamo bolj od daleč. Razdalja, ki jo s tem ustvarimo, nam omogoča, da jih vidimo s treznejšimi očmi.
In pogosto gre tisti najhujši del skrbi – tista razpršena, vseobsegajoča megla – prav skozi pisanje najhitreje stran.
Naš cilj ni popolnoma tih um – naš cilj je notranje zaupanje
Um ne bo nikoli povsem tih. Razmišljanje je pač del človeškega izkustva. Tudi najbolj mirni med nami se včasih zbudimo sredi noči, ker nas nekaj zaboli ali zaskeli, ali ker postane življenje na trenutke preprosto preveliko.
Cilj ni, da izgineta skrb in premlevanje, ampak da jima ne verjamemo več slepo. Da razumemo, od kod prihajata, zakaj sta tako vztrajna in kako ju lahko umirimo, preden nas prevzameta.
Vsakič, ko se vrnemo v svoje telo, ko misel izpeljemo do konca, ko se spomnimo svoje odpornosti in ko svojim mislim damo dom na papirju, utrdimo prepričanje, da čeprav nekaterih stvari ne moremo nadzorovati, lahko nadzorujemo, kako se z njimi soočamo.
In prav ta občutek je tisti, ki počasi, a vztrajno utiša um, ki ne zna nehati premlevati.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
