Pexels

V vsakem življenju pride trenutek, ko se nekaj v nas premakne. Navzven delujemo enako kot vedno – opravljamo svoje naloge, pogovarjamo se z ljudmi, zvečer sedemo na kavč – a znotraj nas se počasi zbira občutek, da nekaj ni čisto prav. Ne boli dovolj, da bi se ustavili, a tudi ne mine. Je kot rahel pritisk v prsih, kot tiho nezadovoljstvo, kot slutnja, da živimo mimo tiste resnice, ki jo dobro poznamo, pa se je bojimo izgovoriti.

Prav tam, v tistem tihem notranjem nelagodju, nas nekaj kliče po iskrenosti.

Kaj sploh pomeni biti iskren do sebe

Iskrenost ni analiza. Ni naštevanje razlogov, zakaj smo taki, kot smo. Ni poskus, da bi razumeli vsako podrobnost svojega otroštva. Iskrenost je preprostejša – a neprimerno zahtevnejša. Je trenutek, ko prenehamo olepševati, zmanjševati, razlagati in si prvič priznamo: to me boli, to me izčrpava, to ne deluje, to si želim, tako ne morem več.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Kako prepoznati, da nas notranji glas tiho sabotira?

Osebna rast

Zakaj ego ne zna odpustiti – psihologija zamere, ki nas drži ujete

Iskrenost ni mehka. Je ostra kot rob svetlobe v temni sobi. Ko jo enkrat spustimo vase, ne moremo več živeti v starem. Vsaka laž, ki smo si jo govorili, da bi preživeli, postane pretesna. In prav zato se je tako bojimo.

Zakaj iskrenost tako dolgo odrivamo

Čeprav dobro vemo, da se nekaj v nas ne odziva več, kot bi moralo, pogosto ostajamo v istem življenjskem vzorcu še mesece ali leta. Zakaj? Ker je sprememba zahtevna. Ker pomeni na novo pogledati v del sebe, ki ga nismo želeli srečati. Ker bi iskrenost od nas zahtevala dejanja – včasih neprijetna, včasih boleča, vedno pa pogumna.

Pexels

Veliko ljudi dobro ve, kaj jim manjka. Dobro ve, kaj jih tišči, kaj jih rani, kaj ponavljajo. A od zavedanja do konkretnega koraka je pogosto dolga razdalja. In v tem prostoru med »vem« in »naredim« ima ego največjo moč. Prepriča nas, da bo minilo. Da pretiravamo. Da nimamo pravice čutiti, kar čutimo. Da je varneje ostati tam, kjer smo.

A življenje ima svojo inteligenco. Če se sami ne premaknemo, nas premakne ono.

Trenutki, ko se ne moremo več izogniti resnici

Iskrenost se pogosto začne v trenutkih, ki niso nežni. Redko pride v tihem popoldnevu. Večinoma pride kot prelom – dogodek, občutek ali izguba, ki naš stari sistem obramb preprosto preseže.

Razpad odnosa. Ko se partner odmakne ali odide in nam v obraz zasije resnica o tem, kako malo smo bili prisotni. Kako dolgo smo igrali močnega, racionalnega, prilagojenega ali »čisto OK«. Šele takrat pogosto prvič priznamo, da bližine nismo znali sprejeti ali dati.

Pexels

Zlom telesa. Panični napad, izgorelost, tresenje, nespečnost ali nenadna depresivna praznina so pogosto prva iskrena sporočila telesa, ki pove resnico prej kot glava. To so trenutki, ko racionalizacije odpovejo. Ne moremo več reči: “Ni tako hudo.”

Praznina sredi navideznega reda. Živimo »urejeno«, a nekaj v nas vene. Ni nujno drama – lahko je tiha, neznosna praznina, ki nas opozarja, da smo izginili iz lastnega življenja. Ta občutek je pogosto izhodišče velike iskrenosti.

Otroci kot zrcalo. Ko v njihovih občutkih ali reakcijah prepoznamo nekaj svojega. Nekaj starega, znanega, kar smo mislili, da smo pustili za sabo. Nič ne prebudi iskrenosti hitreje kot spoznanje, da bi lahko nehote prenesli svoje stare rane naprej.

Vsi ti trenutki imajo skupni imenovalec:
resnica postane glasnejša od strahu.

Brez iskrenosti osebna rast ostane površinska

Osebna rast je danes lahko skušnjava, da bi našli hiter obliž. Malo meditacije, nekaj afirmacij, ena knjiga motivacije. Nič od tega ni slabo – a brez iskrenosti ostane le to: obliž. Ne dotaknemo se vzroka, samo pomirimo simptome.

Pexels

Iskrenost do sebe pa nas povabi globlje. Ne dovoljuje, da se ukvarjamo samo s površjem. Ko smo iskreni, ne moremo več ponavljati starih stavkov, ki nas držijo v ujetosti. Ne moremo več zanemarjati telesnih opozoril. Ne moremo več živeti le zato, da preživimo dan.

Kako izgleda iskrenost v praksi

Iskrenost do sebe ne pomeni, da v enem dnevu razkrijemo vse svoje rane. Pogosto se začne zelo tiho. Z drobnim priznanjem, ki ga izrečemo sami sebi:

»To me boli bolj, kot sem priznal.«
»To izčrpavanje ni normalno.«
»V tem odnosu sem osamljen.«
»Ne želim več živeti samo zato, da preživim.«

To so drobni premiki, ki pa so v resnici ogromni. Ko si nekaj takšnega priznamo, v nas nastane prostor. Prvič začutimo, da je možno živeti drugače.

Osebna rast

Generacijska travma: kako končno ustaviti bolečino, ki potuje naprej

In ni pomembno, ali nas iskrenost vodi k temu, da poiščemo terapevtsko pomoč, da se pogovorimo s partnerjem, ali pa samo dovolimo, da nas čustvo končno doseže. Vse to so čisti, zdravi začetki.

Pexels

Bolje je, da iskrenost pride prej – ne šele ob zlomu

Velik del ljudi iskrenosti ne zmore prej kot ob najtežjih trenutkih. A če ob branju tega članka v vas nekaj rahlo zaboli, če se pojavi občutek prepoznave, če se dvigne nekaj, kar ste dolgo potiskali, je to morda tisti prvi, tihi znak.

Iskrenost ni udarec. Je povabilo.

Morda je to trenutek, ko si lahko priznate, da potrebujete pogovor. Da bi bilo dobro poiskati strokovno pomoč, še preden vas telo ustavi. Da želite izboljšati odnos, še preden popolnoma razpade. Da želite spremeniti način, kako govorite s sabo, še preden notranji kritik popolnoma zatre vaš pogum.

Pexels

Iskrenost do sebe je darilo, ki ga ne dajemo le sebi. Je darilo vsem, ki živijo ob nas. Bolj ko smo resnični, lažje ob nas drugi zadihajo. Manj jih rani to, česar sami nočemo videti. Bolj varno se počutijo v naši bližini, ker vedo, da se lahko zanesejo na to, da ne bomo pobegnili pred resnico.

Osebna rast se ne začne tam, kjer dobimo popoln načrt spremembe. Začne se v trenutku, ko si priznamo, kar smo že dolgo vedeli, pa si nismo upali izgovoriti. In nadaljuje tam, kjer do sebe pristopimo z nežnostjo. Ne z očitki, da smo predolgo čakali, ampak z razumevanjem, da smo do zdaj delali najbolje, kar smo znali.

Pexels

Morda je za vas ta trenutek prav zdaj. Če ste to začutili, je to že prvi korak. In vsak korak, ki je narejen v iskrenosti, vodi v smer več miru, več jasnosti in bolj resničnega življenja.