Miran Juršič MPA

Nekoč mi je sogovornica rekla, da življenje ni za slabiče. Bi se strinjali?

Zdi se mi kar nevarno govoriti take stvari, ki so na meji Charlesa Darwina, da zmaga samo tisti, ki je močen, saj smo hitro pri močni rasi. In potem v Nemčiji, leta 1933 in ideologiji, ki dopušča fašizem …

O fašizmu veste veliko, saj vas to obdobje zelo zanima, drži?

Verjetno to izhaja iz tega, da sem živel na obmejnem pasu. Zamejski Slovenci smo na te stvari bolj pozorni, čeprav nismo bili v vojni, smo tudi mi kdaj okusili, kaj je to fašizem. Verjetno imamo že v genih kaj zapisano, glede na to, kaj so doživeli naši predniki na Primorskem. To zagotovo pusti neko sled.

Danes je to žal spet aktualna tema.

Fašizem je, je vedno bil in vedno bo. Težko ga je izkoreniniti, tudi v diktaturah. Diktature so sicer po mojem za človeštvo bolj uporabne kot demokracija. Demokracija je namreč zelo zelo zahtevna stvar. Polna je pravil, ki se jih moraš držati, diktatura je precej bolj preprosta: eden ti reče, ti pojdi delat, tule imaš za jesti, tukaj za spati … Skratka, nekdo drug misli namesto vas in to je to … Zdi se mi, da je zato bolj prilagojena človeški naravi.

Miran Juršič MPA

Seveda pa je pomembno, da si v diktaturi na pravi strani, sicer si nasrkal. Demokracija pa je navidezno preprosta, lepa. Ampak če se vsi ne držijo pravil in ne sodelujejo z demokracijo, potem se dogaja to, kar se dogaja danes. Vse gre v populizem in sovražni govor. V diktaturi pa sovražnega govora ni, ker ga ne potrebuješ, ker je samo en govor mogoč, in če se s tem strinjaš, lahko živiš celo dobro …

Kako komentirate julijsko drastično policijsko akcijo na taboru mladih na avstrijskem Koroškem? Ko so specialci s psi prišli na antifašistični tabor …

Nisem mogel razumeti, čemu je to potrebno, glede na omejeno število ljudi, na miroljubnost, na zgodovinski spomin … Da se spravijo nate s helikopterji, z vsem možnim, kot da gre za teroristično dejanje, se mi zdi kar noro. Očitno niso predelali svoje zgodovine, tako kot ne Italijani.

Se vam zdi dobro poznavanje preteklosti pomembno?

Preteklost je pomembna, in to ne samo v zgodovinskem smislu, ampak tudi tvoja osebna preteklost. Pravzaprav je edino, kar res poznaš, preteklost, za prihodnost lahko samo ugibaš, sedanjost je pa tako trenutna, da postane zelo hitro preteklost. Torej je vse, kar imaš v življenju, stvar neke preteklosti. Nekaj, kar si naredil, to je del tvojega življenja ne glede na to, koliko si star. Vsak ima svojo zgodovino. Če ti ne veš za to zgodovino ali nočeš vedeti, bo nekaj narobe. Enako velja tako za narode, saj morajo obračunati s svojo preteklostjo, tako ali drugačno, potem se da živeti bolje, bolj zadihati. Nekateri so to naredili, drugi pa tega niso sposobni …

Miran Juršič MPA

Pri vaši preteklosti je seveda zanimivo, da je en plagiat zasenčil vse vaše druge dosežke. Imate morda kakšen podatek, koliko predstav ste recimo postavili kot režiser? Ali v koliko ste igrali? Ali koliko jih je bilo na odru, ko ste bili direktor gledališča?

Imam neke številke, ja. Nekaj sem naredil v življenju. Ampak to na neki točki ne pomeni več nič. Vse je izbrisano za nazaj. Gleda se samo napaka, za katero sem se že opravičil in za katero še zmeraj plačujem, ker se ta zgodba še ni končala. O tem poskušam čim manj govoriti in se ne obremenjevati več, ker se slabo počutim. V končni fazi imam 70 let, kar sicer ne pomeni, da se mi fučka za vse – prav nasprotno.

Ampak vseeno naj bi se obnašal primerno tem letom. Moram reči, da se discipliniram v določenih stvareh. Z leti je dobro, da lažje izbiraš in selekcioniraš, kaj je pomembno in kaj ni.

Kadar si zelo temperamenten in mlad, se ti zdi, da je vse pomembno. Z leti pa vidiš, da ni tako, da je res pomembnega čedalje manj.

Da neke stvari niso bistvene, saj ne vplivajo na moje življenje. Take zadeve poskušaš dati stran in se ukvarjati s stvarmi, ki so bolj bistvene. Te stvari pa so vedno enake – to so medčloveški odnosi, pa tudi zdravje in potem še to, da prideš do nekega notranjega miru in ravnovesja. Če to dosežeš pri 70 letih, je sicer malo pozno, a še vedno bolje kot nikoli!

To se mi sliši kot tisti rek, da je treba z leti spoznati, da se ni smiselno obremenjevati zaradi stvari, na katere nimamo vpliva …

Tako je. Marsičesa ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo gledanje na odnose med nami. Prijatelji so pomembni, zato je treba skrbeti za te odnose. Če kdo reče, da ima tisoč prijateljev, mu ne verjamem. Pravih prijateljstev ne more biti toliko. To so potem znanstva, ki minejo.

Je vam res uspelo, da se ne vznemirjate več zaradi stvari, ki jih ne morete spremeniti?

Do neke mere. Instinktivno me še vedno vrže v luft kakšna zadeva, ampak sem se pa naučil, da zdaj prej malo zadiham, po možnosti tudi prespim. Če se zjutraj ne zbudim s tem problemom, pomeni, da to ni bil pravi problem. Da se bo zadeva rešila, kakor se pač take stvari rešijo. Če pa se zbudim z obsesijo, je to lahko kaj bolj resnega.

Miran Juršič MPA

Da bi morali prespati, v teoriji vemo, pa tudi zveni kar preprosto. V praksi pa se pri teh stvari pogosto zatakne …

Kako bomo gledali na vse to, je odvisno tudi od let. Pri 20 letih gledamo na svet drugače. Danes številni mladi ne vidijo perspektive. Mi smo imeli srečo, saj smo živeli v času, ko je bilo videti vse perspektivno. Če si hotel, si delal, tudi v mojem poslu. Zdaj žal ni več tako. Zato deliti nasvete mladim nima nekega smisla. Saj nasvet lahko daš, lahko ga tudi sprejmejo, premislijo … Ampak stvari so se spremenile. No, pa saj sem v tistih letih tudi sam slišal veliko nasvetov, ali sem se jih držal, pa ne vem. Vseh gotovo ne. Ko sem bil mlad, sem si rekel, kaj mi tale pridiga, potem pa 40 let pozneje ugotoviš, da je imel čisto prav … Kaj vse sta mi govorila starša. Takrat sta mi s tistimi nasveti šla na živce, danes pa vidim, da delam iste stvari …

Nikoli niste skrivali, da imate depresijo. Kako je s tem danes?

Zmeraj je z mano … Ja, poskušava biti prijatelja, kar ni vedno preprosto. Ciklično se pojavlja. Recimo, zdaj (pogovarjala sva se konec septembra, op. a.) zelo vpliva name ta prehod iz enega v drug letni čas. Jesen prinaša več teme, več vlage, manj sonca … Prehod je vedno zelo problematičen, celo prehod iz zime v pomlad, saj se takrat veseliš sonca in tudi to pričakovanje naredi težave. Pričakovanje v meni ustvari tesnobo. Pa je vseeno, ali je to pričakovanje novega ali starega ali česarkoli. Tudi čez dan, v prehodu dneva v večer, se lahko v meni naseli neka melanholija ali tesnoba. Že samo to, kako se spreminja dnevna svetloba, je lahko težava. Ko je že tema, je vse dobro, ta prehod pa mi povzroča težave.

Jemljete antidepresive?

Zdravila moram jemati, brez tega ne bi zmogel. Že desetletja hodim tudi na pogovore, terapije.

Kako se je v teh desetletjih stanje spreminjalo? Ali je ves čas podobno?

Spreminja se, po mojem mnenju se izboljšuje, čeprav je seveda odvisno od obdobja. Težko prav določeno odgovorim. Imam sicer tudi čisto konkretno fizično kronično bolezen, ki se ji reče sladkorna. Zato moram paziti na prehrano in jemati zdravila. In potem funkcioniraš. Pri depresiji pa stvari niso tako otipljive.

Poznam kar nekaj ljudi, ki so začeli jemati antidepresive in so jim dejansko pomagali, vendar so se potem odločili, da jih ne želijo več, pa so spet imeli težave. Zakaj se po vašem mnenju ljudje tako bojijo uživati antidepresive?

Verjetno je stigma še vedno prisotna in je ljudem nerodno reči, da jemljejo tablete. Antidepresivi se tudi povezujejo z otopelostjo, zaspanostjo, odvisnostjo. Pa čeprav nič od tega ne drži! Jaz sploh ne vem, da to jemljem!

Torej ni stranskih učinkov?

Absolutno ne, tudi fizičnih ne. V vseh teh letih so mi tablete nekajkrat zamenjali, ampak nikoli ni bilo težav, da bi čutil karkoli neprijetnega. To niso pomirjevala ali uspavala, da bi čutil učinek. Zaupam zdravnici, da ve, kaj mi je dala. Vidim, da so premiki v pozitivnem smislu po nevrološki plati. Seveda pa so pomembni tudi pogovori in kaj se sploh pogovarjaš. Pravzaprav so pogovori verjetno bolj pomembni. Ne samo zato, ker gre za pogovore s strokovnjakom, ampak tudi zato, ker se pogovarjaš s tujcem. Takih pogovorov ne boš nikoli imel z domačimi. Niti s prijateljem verjetno ne greš tako daleč. Razlog je preprost – prijatelj te razume. Prijatelj te potreplja, ti pa ne potrebuješ tega, potrebuješ neko drugačno ogledalo, ne pa objema.

Lepo, da ste to omenili, saj imam občutek, da številni terapevte izbirajo zato, ker jim je pri njih prijetno, kar pa je povsem zgrešeno, saj to potem ne deluje, kot tudi sami pravite. Na terapiji se je treba soočiti tudi z neprijetnimi stvarmi, kajne?

Terapije niso prijetne. Zgodilo se je tudi, da sva bila večino časa oba tiho, ker ti nimaš česa povedati in on nima česa vprašati. Dokler ti to seveda ne gre tako na živce, da moraš nekaj sprožiti, da se prekine mučna tišina. Ampak tudi dejstvo, da ti je tišina mučna, nekaj pove …

Slovenija

Tesnoba ji je govorila, da bo za vedno tako hudo

Osebna rast

Naši možgani so kot stroj, ki ga lahko programiramo, kot želimo

Ste bili kdaj jezni na terapevta?

Mislim, da ne. Sem pa vedno malo dvomil, ali me sploh razume. Ali sploh lahko nekdo do konca seže nekomu v dušo in odklene stvari, ki se tam skrivajo … Odgovora seveda nimam. A če se res odločiš za terapijo, potem moraš zaupati. Ne moreš hoditi enkrat k enemu in drugič k drugemu, ker nobenemu terapevtu ne zaupaš. Ali bi šli h kardiologu, če mu ne ne zaupali?

Ste kdaj razmišljali, zakaj je toliko komikov depresivnih? Spomnimo se Robina Williamsa, Dese …

Tega nisem nikoli razumel.

Odgovore sem iskal celo v knjigah, a nikoli nisem odkril takšnega, ki bi bil pravi zame … Depresijo sem najbrž malo podedoval po očetu, ki je bil tudi depresiven.

Takrat se sicer o tem še ni govorilo, ampak spomnim se, da je bil večkrat melanholičen. V družbi je znal biti briljanten, potem pa ga v naslednjem trenutku ni bilo več … Imel je nekakšna valovanja. Morda je torej to v mojih genih, morda pa je privzgojeno, ker sem ga opazoval. Morda sem se tako močno identificiral z njim, saj sva opravljala tudi isti poklic, pa je zato prišlo še to zraven … Sicer pa je zanimivo, da je bil tudi Ježek depresiven. Ampak verjetno je tudi med komiki kakšna srečna izjema …

Je mučno, kadar ste v depresivni fazi, pa morate zabavati občinstvo na odru? Ali pa vam to celo pomaga k boljšemu počutju?

Veste, ko je šale konec, se spet pojavi depresija. Ne moreš goljufati, vsaj ne s humorjem. Morda bi šlo z alkoholom, kakšno kemijo, ki te omami. Ampak potem nisi več tisto, kar si.

Osebna rast

Milena Miklavčič: "Nekateri ne snamejo mask niti doma pred otroki

Sicer pa ste zdaj penzioner – na odru in sicer!

Res je. Počutim se tako kot prej, saj se ni nič kaj bistveno spremenilo, le obseg dela se je zmanjšal. To pa mi zelo ustreza. Nekatere stvari sem sam dal na stran, ker se mi ne ljubi. Malo sem se tudi že naveličal teatra. Odrsko kondicijo sicer še imam, tako da imam tudi zelo dolge nastope, s tem nimam težav. Vendar se mi ne ljubi več vsega, zato izbiram. Ponudba za predstavo Penziči pa me je razveselila. Všeč mi je, da je Vid Valič, ki je imel zamisel, zbral na kup nekaj nas starejših. To se mi zdi dobra ideja glede na to, da večinoma na odrih vidimo mlajše komike. Večji del predstave je tako in tako stand up vsakega od nas, na koncu pa imamo še skupni del. Prav veselil sem se tega projekta!

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 10/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

.