Jure Klobčar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kar vas bom najprej vprašala, nikakor ni samo vljudnostna fraza – kako ste?

V trenutnem obdobju nisem najbolje. Objektivno sicer sem, subjektivno pa ne. Trenutno imam slabo obdobje tega mojega počutja in potem s tem povezane težave. In ne glede na to, ali si dobro ali slabo, si v tistem slabem obdobju in vse doživljaš pod ničlo. To je kar malo zoprno.

Govorite o težavah, zaradi katerih ste pri 27 letih prvič pristali tudi v psihiatrični bolnici. Kaj se je takrat dogajalo z vami, v vas?

Doživel sem zelo močno psihozo. Ves svet okoli sebe sem doživljal zelo nerealno. Postaneš tako drugačen od drugih, tako izstopaš, da ne moreš več normalno funkcionirati v vsakdanjem svetu. Takrat je prav, da te tudi izolirajo – z namenom, da se stanje umiri in da se lahko vrneš nazaj v ravnovesje. O strokovnih izrazih raje ne govorim, ker jih ne poznam dovolj dobro. Lahko pa povem, da sem imel tudi privide – tako intenzivno je bilo. To je bila res skrajna točka. Zdaj te faze veliko prej prepoznam in se to več ne dogaja. Prvič pa sem očitno res šel do konca. Prej upaš, da bo bolje, pa ni, brez strokovne pomoči je samo slabše.

Kako pa se človek odloči, da gre na psihiatrijo? Ste se za zdravljenje sploh odločili sami?

Če se ne bi odločil sam, bi se pač drugi odločili namesto mene. Ko si enkrat tam, te sicer vprašajo – tako zahteva pravilnik – ali želiš ostati prostovoljno. A če bi rekel ne, bi me odpeljali neprostovoljno. (smeh) Bilo je tako hudo, da nisem imel izbire. To ni bila zares moja odločitev – vsaj ne v klasičnem smislu. So mi pa drugi, od staršev do prijateljev, pomagali narediti ta korak, ki je bil nujen.

Kaj sproža takšno počutje oziroma stanje v vas? Napor, stres, odnosi …?

Sprožilcev je lahko veliko, a zdaj ugotavljamo, da gre pri meni za dedno oziroma gensko pogojeno stanje. Lahko bi dolgo mirovalo, vendar pri meni žal ni. Sprožilci so sicer lahko preobremenjenost, alkohol ali droge, a v mojem primeru to niso bili. Lahko rečem le, da je vsak, ki tega nima v sebi, lahko srečen. Jaz pa moram to sprejeti – to je del mene in s tem moram živeti. Zdaj poskušam s tem živeti čim bolje: alkohola ne pijem, drog ne uživam, tudi kave ne. Poskušam delati stvari, ob katerih se počutim bolje.

Jure Klobčar

O psihiatričnih bolnicah imamo ljudje določene stereotipe. Nam jih boste razblinili ali potrdili? Kako je zares tam?

Nikoli nisem videl – sam bi si ga zaslužil, pa ga nisem dobil – belega jopiča. Tega ni, vsaj jaz ga nisem videl in ga tudi niso uporabljali. V skrajnem primeru človeka privežejo na posteljo, okončine ima sicer proste, tako da ne more škodovati sebi in drugim. To je največ, kar lahko naredijo, si mislim …

Drugače pa, ja, na zaprtem oddelku je vse, kar si človek lahko predstavlja, govorim o profilu ljudi.

Sicer pa je na zaprtem oddelku zelo raznolik spekter ljudi. Veliko jih hodi po hodniku gor in dol, čakajo na obroke, zdravila ali sprehod. Tako da to ni ravno kot v Letu nad kukavičjim gnezdom. Vizualno morda kdaj deluje podobno, vsebinsko pa ne. Seveda pride tudi do izpadov – nekateri so res v slabem stanju, kdo se kdaj dere –, a nič takega, česar strokovno osebje ne bi znalo umiriti v nekaj minutah.

Je bila to za vas težka izkušnja ali niti ne?

No, jaz bi se temu, če bi se le dalo, z veseljem v velikem loku izognil – ne bi rad bil del tega. Pa sem bil, ker je moje zdravstveno stanje pač narekovalo, da je bilo tako. In ko si v takem stanju, je prav, da si tam, ker ti lahko pomagajo. A da bi komu svetoval, naj gre tja – tega pa absolutno ne.

Ste pa takrat po šestih mesecih vendarle prišli iz bolnišnice drugačen Žan kot tisti, ki je vstopil vanjo.

V resnici so me z zdravili tako dobro zdravili, da sem bil fenomenalno, bolje v življenju do takrat še nisem bil. Zdaj pa sem recimo v tretjem valu tega nekega slabega počutja, ampak se končno ve, da imam bipolarno motnjo. To pomeni, se izmenjujejo obdobja dobrega in slabega počutja. Trenutno sem v slabšem obdobju, in najin pogovor je padel prav v ta čas, kar je morda zanimivo tudi za bralce.

… ni bilo tako načrtovano, rečem pa lahko še toliko večja hvala, da ste si kljub temu vzeli čas.

Saj mi ni ravno prijetno. (hihitav smeh) Ampak se bom potrudil za dobro vseh. Bistvo je, da se zdravljenja zdaj lotevamo res strokovno, ker končno vemo, za kaj gre. Cilj je, da stanje dolgoročno stabiliziramo, da do takšnih obdobij ne bi več prihajalo – vsaj ne v tako izraziti obliki.

Jure Klobčar

Omenjate tretji val, prvega sva že omenila, kdaj pa se vam je zgodil drugi?

Pred približno letom in pol, oktobra, sem bil prav tako v bolnišnici v Idriji. Takrat le za en mesec – zadevo smo razmeroma hitro uredili, a očitno vseeno prehitro. Ker tudi jaz nisem rad tam, ni mi prijetno, to zame ni stimulativno okolje – biti zaprt z ljudmi z enakimi težavami. Počutim se ujetega, mene spodbuja okolje, kjer je dobro.

Med katerimi ljudmi pa se počutite dobro? Kakšni morajo biti ti ljudje?

Razumevajoči, ustreza mi, če so mirni in če imajo smisel za humor. To je najboljša kombinacija.

Srečate veliko takih ljudi?

Jih poznam, jih imam strašno rad in sem zelo vesel, da so del mojega življenja.

Tudi v vaših slabših obdobjih vam torej pomaga humor.

Ja, zelo. Mogoče se za okolico celo malo preveč šalim, a to je preprosto moj način spoprijemanja s težavami. Takšen humor ni za vsakogar, imam pa prijatelje, s katerimi si ga lahko privoščim tudi v bolj skrajnih oblikah. Se pa nikakor ne delam norca iz tega, to je le moj način, da mi je lažje.

Jure Klobčar

Na kateri točki pa ste s projekti, ki jih nimate nikoli malo? So trenutno v fazi mirovanja?

Ja, so. Hvala bogu je konec sezone, tako da imava z Melani (Mekicar, op. a.) samo še eno predstavo Sam prjatla, imela pa sva jih, mislim, 57 od novembra lani. Vmes sicer delam tudi stand upe, kar mi je trenutno malo naporno, ampak poskušam narediti vse na avtopilotu. Ko padem v rutino, mi je namreč lažje – in to je zame rutina. Pravzaprav med stand-upom moji možgani počivajo, zato ne čutim posebnega stresa. Malo težje mi je pred nastopom, ampak vmes pa vse skupaj name deluje kot nekakšna terapija. Kot nekakšna metastaza, takrat stvar miruje.

Torej tudi v vaših slabših obdobjih funkcionirate v javnosti. Gledamo vas, pa niti ne vemo, da bi bilo lahko z vami kaj drugače.

Ja, ja, ker moraš. Tudi Incognito sem že snemal enkrat v tem obdobju in je šlo, hvala bogu, dobro. Vedno se sicer bojim, ker ne želim ogroziti projekta, ampak dokler gre, gre. Če res ne bi mogel, pa bi to tudi izrazil.

Ko ste ravno omenili Incognito, razvedrilo oddajo na naši nacionalni televiziji, kdo je v njej najbolj »vaš človek«?

Morda Ana Maria Mitić, ker sva zelo dobra kolega. Sicer je kot oseba zelo intenzivna, ampak tudi zelo spoštljiva in ima kljub intenzivnosti v sebi neko mirnost in nežnost. Življenjsko razumevajoča je. Pa z Urško Vučak Markež tudi dobro funkcionirava, tako da ta dekleta mi bolj ustrezajo.

Kako blizu pa vam je humor Ranka Babića?

Jah, jaz sem šolske klopi osnovne šole zapustil že pred mnogo leti. (iskren dolg nagajiv smeh) In ob tem bivšega sošolca Ranka iz zadnje klopi tudi lepo pozdravljam!

S.R:/MPA

Ali obstajajo teme, ki ne sodijo v slovenski humor?

Težave znotraj družine so pogosto tabu tema, tudi takrat, ko je očitno, da nekaj ni v redu. Gre za bolj subtilne, mikro stvari, ki so zelo osebne. Včasih kak komik vpleta druge člane družine in ne govori samo v prvi osebi, kar je sicer bistvo stand upa, a to ni dobro sprejeto. Občinstvo to vzame za slabo, ker si misli, razlagaj o sebi, ne vpletaj mame ali brata ali koga drugega v to. To se mi zdi zelo fer.

Ste se tudi vi kdaj šalili tako?

Ne, ne bi rekel. Imam dovolj velik ego in več kot dovolj materiala, da govorim samo o sebi. Pri meni je vse jaz, jaz, jaz. (smeh)

Katera tema pa ljudi najbolj nasmeji?

Ravno to – da si čisto oseben in govoriš o sebi. Ko ljudje vidijo, da si normalen človek ali v nekaterih pogledih celo slabši od njih. Komik mora znati povedati, da je slab v nekaterih stvareh. Ob tem pa se tudi občinstvo prepozna in ugotovi, da je povsem normalno. To človeka razbremeni in hkrati nasmeji. In slabši ko si v določenih stvareh in bolj ko znaš to povedati, bolj zabavno je.

Kako ste se odločili javno spregovoriti o svojih težavah? Ste to naredili zase ali za ljudi, ki se spopadajo s podobnimi težavami, pa jih je tega mogoče sram, si jih ne dovolijo niti priznati?

Mah, jaz se zavedam, da sem egotripar, torej v prvi vrsti zase. A če bom jaz v redu in se bo kdo ob tem lahko še kaj naučil, bomo na koncu vsi na boljšem. Če želiš boljšo družbo, jo moraš soustvarjati. Vsaj sam sem bil tako naučen pri tabornikih in tudi doma.

Zaradi uživanja zdravil za zdravljenje svojih težav ste pridobili veliko kilogramov. Tudi iz tega se sami večkrat pošalite. Ampak verjetno ni lahko tega zares sprejeti?

Ne, seveda ne. Meni se še vedno zdi, da sem Brad Pitt, ampak potem, ko se pogledam v ogledalo, vidim, da sem Žan Papič. In to me razočara vsako jutro. Tudi ne vidim se kot debelega človeka, pa je, ko stopim na tehtnico, objektivno, da sem debel. In je zelo naporno. Nikomur ne priporočam biti debel. Če bi debeli ljudje povedali, kako naporno je biti debel, bi bilo manj debelih ljudi.

Ampak v vašem primeru to niti ni vaša izbira …

Ne, trenutno ni. Je pa moja realnost. In z njo se moram ubadati, ko se obuvam, ko se slačim, ko se prham, ko se gledam v ogledalo.

S.R./MPA

Govoriva ne samo o velikem povečanju teže, ampak tudi zelo hitrem.

Pri meni se je to zgodilo v štirih mesecih, pridobil sem kar 40 kilogramov, deset na mesec. Ampak sva s psihiatrinjo zdaj zamenjala zdravilo in gre dejansko na bolje.

Približuje se čas dopustov in potovanj. Ali radi potujete in kako potovanja vplivajo na vaše psihično stanje?

Treba se je zavedati: ko si dobro, ti potovanja ustrezajo, ko nisi, pa te lahko spravijo v stres. Sam sem izkusil oboje. Ko človek ni v redu, potovanja res odsvetujem – nanje se je smiselno odpraviti le, ko si stabilen, sploh če greš sam. Tega ne počnem več, ker mi je postalo preveč obremenjujoče. Lani sem šel za prvomajske praznike sam v Bari za deset dni in sem se vmes vprašal, kaj sploh delam am. (smeh)

Kam pa bi si še želeli odpotovati, ko boste spet dobro?

Na Japonsko. Všeč mi je njihova kultura, te ljudi obožujem. Zanje je njihova kultura verjetno zelo obremenjujoče, ampak za vse druge pa je zelo prijetna. Všeč sta mi tudi njihova hrana in seveda arhitektura.

Žan, kaj vas osrečuje?

(pomisli) Vedno, ko pridem do tega razmisleka, ugotovim, da me osrečujejo neobremenjeni otroci. No, neko upanje. Otroci se mi zdijo upanje družbe, in ko so oni v redu, veš, da je družba v redu.

Pa so otroci v današnji družbi v redu?

Kakor kateri in zato me ti, ki so, osrečujejo.

Kaj pa si sicer mislite o današnji družbi?

Zdi se mi, da je vedno enako. Vojne so bile od nekdaj, tako kot je bil nekje vedno tudi mir – danes pa imamo le več informacij, zato vse hitreje pride do nas. Če teh informacij ne bi imeli, bi sploh vedeli, kaj se dogaja v ZDA ali na Bližnjem vzhodu? Sam verjetno ne bi imel prave predstave. Zato mislim, da mora vsak najprej poskrbeti zase, da je v redu. Nekaterim to uspeva bolje, drugim slabše, a odnehati ne smemo.

Česa ne marate, ne prenesete?

Ignorance in nespoštovanja družbenih pravil. Živimo pač v družbi, ki ima pravila, in s tem se moramo sprijazniti.

Na vas se obrača kar nekaj ljudi, ki imajo tudi sami duševne stiske. Jasno, da niste zdravnik vi, ste pa pacient z izkušnjami. Kaj bi svetovali nekomu, ki se ne počuti dobro, ki čuti, da preprosto ni okej.

Pojdi po pomoč. Ne bi mu rekel, pojdi v fitnes. Pojdi k strokovnjaku, imamo zdravnike in ljudi, ki se ukvarjajo s tem. Pogovori se z njimi. Ne razlagaj tega nekje v lokalu, ker to dolgoročno ne pomaga. V takšnih stanjih preprosto moraš biti voden strokovno.

Intervju je objavljen v številki revije Obrazi 05/26.