Lidija Mataja

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Marca ste dopolnili 60 let. Kaj vam v vaših letih pomeni staranje, ga doživljate drugače, kot ste ga nekoč?

Hm … Staranje je pač staranje. Mogoče je drugače to, da pri 30 letih ne razmišljaš o tem, da je treba tako zelo skrbeti zase in da se ti bližajo leta z osteoporozo in podobnimi drugimi boleznimi. Pri dvajsetih, tridesetih in v končni fazi tudi še pri štiridesetih se ti zdi, da imaš pred sabo še vse življenje, no, vsaj še polovico. Pri šestdesetih pa začne racio delati drugače: razmišljaš o tem, da je dobro, da hodiš na telovadbo, da dviguješ uteži, bog ne daj, da kje padeš …

Nimate pa težav s staranjem – v smislu obsedenosti sodobne družbe z mladostjo, ko se sodobna ženska skoraj ne sme postarati, večna mladost postaja nekakšna neformalna družbena zapoved?

Ja, malo jih tudi imam, seveda. Pravzaprav ne poznam ženske, ki s tem ne bi imela težav. Nekatere se s tem samo nočejo ukvarjati ali pa nočejo izbrati katerega od vrste sodobnih posegov, ker se jih preprosto bojijo. Ampak vsaka ženska v sodobnem svetu opazi, da se ji koža začne povešati, da se njeno telo spreminja, z menopavzo se skoraj vsaka ženska začne rediti, to je povsem normalen življenjski pojav. Odvisno je, kaj potem ženska s tem naredi: ali želi kaj narediti za to, da bi bilo drugače/bolje, ali pa se sprijazni z vsem in se popolnoma prepusti. Vsaka po svoje.

Po vašem videzu sodeč, sodite v kategorijo žensk, ki se niso povsem prepustile zakonom narave …

Že pri svojih 30 letih sem imela osebno trenerko in hodila v fitnes, pa sploh ne toliko zaradi videza telesa, ampak predvsem zaradi kondicije. Takrat sem veliko nastopala in sem bila zaradi tega velikokrat bolna, zato se mi je zdelo, da nimam prave ali pa dovolj telesne kondicije, kar sem poskušala potem spremeniti. Če si javna oseba, moraš nastopati pred občinstvom in se tudi veliko fotografirati, zato se skoraj moraš tudi malo ukvarjati s tem, kako si videti.

Lidija Mataja

Bi rekli, da je danes težje biti ženska v zrelih letih kot še pred desetletji?

Ne, enako je. Sicer pred leti ni bilo pritiska družbenih omrežij, ki svet dela nerealno »popoln«, ampak na odru tudi včasih nisi videl ravno starih gospa. S tem, da je bila ženska pred nekaj desetletji pri šestdesetih samo še za v grob. (smeh) Upokojila se je že pri petdesetih ali nekaj čez, potem pa je bila že nekoristen član družbe. Je pa pritisk na videz seveda velik. Pa ne samo za nas, ki nastopamo na glasbenih odrih, tudi na televiziji ne vidimo prav starih oziroma starejših voditeljic, razen morda v politični oddaji. Sicer pa morajo biti voditeljice mlade, poskočne, zategnjene, suhe …

Pa bi morali kot družba narediti kaj za to, da bi ta negativni trend obravnavanja ženske ustavili, ali se vam zdi, da je to normalni razvoj in moramo to sprejeti?

Ne, meni se to ne zdi prav. To, kar se pričakuje od ženske, se mi zdi zgrešeno. Poglejmo na primer moškega zvezdnika Micka Jaggerja – zanj ne bo nihče rekel, da je star in zguban in da ni več za na oder. Za žensko bodo pa ljudje hitro to rekli, tudi zame ali katero od mojih kolegic. Češ, kaj pa ta še skače po odru. Ne vem, od kod ta diskriminacijam, da ljudje ne marajo gledati starejših žensk, starejše moške pa brez težav.

Kdaj ste se počutili bolj samozavestni kot ženska: danes ali v svojih mlajših letih?

Zdaj, definitivno. Ker ženska samozavest se ne gradi na vizualnem, ampak na izkušnjah, pa na tem, da ti z leti postaja vse bolj vseeno za mnenje drugih. Pri dvajsetih se veliko bolj obremenjuješ, kaj si kdo misli o tebi. Sama sem se pri dvajsetih veliko bolj obremenjevala s svojim videzom, predvsem bolj kot danes. A ko se danes pogledam nazaj, si mislim, da sem bila prav neumna, saj sem bila v resnici super. Tako vsaj to vidim danes. Z leti dobiš debelejšo kožo in se začneš zavedati, da smo tako malo časa na tem svetu in da se preprosto nima smisla sekirati za vsako stvar. Mogoče je to povezano tudi s tem, da se človek začne vse bolj zavedati minljivosti.

Lidija Mataja

Ali zdaj, ko to veste, tako učite tudi svojo hčerko Luno, ki jih danes šteje 23? Ali mora pot do tega spoznanja prehoditi vsak sam?

Vsak mora prehoditi svojo pot. Luni sicer ves čas poskušam dopovedati, da je luštna, lepa, takrat ko ona vidi vse svoje napake, ki jih sploh ni. Zame je seveda najlepša. In tudi je. (smeh)

Je podobna mladi Anji?

Po videzu ja, po razmišljanju in značaju pa ne. Nobenemu od naju z Alešem ni podobna. Zelo svoj značaj ima. Študira recimo farmacijo, kar je nekaj povsem njenega.

Kot mladi ste na odru delovali zelo samozavestno, ko ste nastopali s skupino Videosex. Ste se takrat tudi počutili tako?

Že to, da sem šla na avdicijo za neki čuden bend, je zame pomenilo velik izstop iz cone udobja. Takrat sem delovala predvsem znotraj skupine – naredila sem, kar so rekli, da je treba. Res nisem bila samozavestna. In ko sva že pri tem – vedno mi je malo hecno, ko me novinarji iz bivše Jugoslavije nagovarjajo in sprašujejo, kako je bilo doživljati sebe kot nekakšen seks simbol. Kakšen seks simbol neki! Pri svojih 16 letih sem bila še punčka. Kot seks simbol se pa res nisem počutila.

Se počutite tako danes?

Kot seks simbol? Nikakor!

Lidija Mataja

Vaša nova pesem Enigma govori o dinamiki vašega odnosa z Alešem Klinarjem. Kaj je največja »uganka«, ki jo sami še vedno odkrivate v dolgoletni zvezi?

(glasen in iskren smeh) Še vedno ne vem, kaj je tisto lepilo, da sva že toliko let skupaj. Mislim, vem, ljubezen, ampak ljubezen je zelo abstrakten pojem, ki ga ne moremo opisati le z besedami. Sicer pa verjamem, da smo si določeni ljudje tudi usojeni. Mislim, da midva z Alešem sva si. Skupaj sva bila v dveh etapah, če lahko tako rečem. Že po gimnaziji, ko sva šla narazen, se mi je zdelo, da najina zgodba še ni končana. Potem se vmes nisva niti videla vsaj deset let, živela sva vsak svoje življenje, imela tudi karieri … Ampak sva se res našla in pristala skupaj in zdaj to traja že 35 let.

Verjetno v tako dolgem odnosu niso vedno samo svetli trenutki. Kako premagujete temnejša, težja obdobja? S tišino, pogovorom …?

S tišino! (smeh) Aleš ni ravno moški, ki bi se usedel in imel dolge in globoke pogovore o odnosu, pravzaprav ne poznam nobenega moškega, ki bi na veliko govoril o svojih čustvih in premleval vse v pogovorih s partnerko. Ko nama gre tišina dovolj na živce, pa jo eden prekine in greva naprej. Od tam naprej, nobenega filozofiranja za nazaj. Ker tišino največkrat ustvariva zaradi banalnih stvari, recimo, da si greva na živce, ker imava slabši dan. Drugače pa je seveda, če te nekdo izda ali prevara … Tega pri nama hvala bogu ni.

Kaj je treba delati v odnosu sproti, da se ne nabere preveč temnega in slabega?

(ustreli kot iz topa) Seksati.

Se strinjate, da je v odnosu treba ostati že zaradi družine, ko jo enkrat imaš?

Ne, zaradi družine ti pa res ni treba ostati v odnosu. To je zelo slab izgovor, da moraš ostati skupaj. Že če samo pomislim na svoja starša, zdaj sta sicer že pokojna. Bila sta ločena in zdi se mi, da bi bilo veliko več škode, če bi ostala skupaj. Če ostajaš v slabem odnosu, to ni nič dobrega za otroke. Ko sta se ločila, mi je bilo v resnici veliko bolje kot prej, ker nisem več poslušala prepiranja, dretja in razbijanja.

Lidija Mataja

Redno ste zaposleni na radiu, ste glasbena urednica, še vedno pa se tudi sami ukvarjate z glasbo. Ali jo ustvarjate zase ali začutite za to klic občinstva?

(smeh) Ne, ne čutim klica divjine, ustvarjam zase. Vedno, ko ustvarjaš, moraš to početi zase, potem pa upaš, da bo to všeč tudi drugim. Ker, jasno, vsak umetnik hoče, da se mu na koncu ploska. Ampak če delaš samo za ta aplavz, pa to nikoli ni iskreno, vseeno moraš narediti nekaj, kar je všeč tebi. Pri meni je zadnja leta tako, da me Aleš pogosto spodbudi k novim projektom. Sama sem z leti postala precej bolj »komot« glede tega. Pravzaprav je bil tudi on tisti, ki me je po obdobju, ko sem nehala peti v skupini Videosex, znova spodbudil, da sem stopila na oder. Tako sem začela solo kariero – nastala je pesem Lep je dan, potem pa še številne druge. Tako da, hvala bogu, da ga imam, da me malo »zbrca«. Sama namreč večkrat rečem, da je dovolj, da tega ne bom več počela, da ta glasbeni posel res ni več to, kar je bil …

Zakaj? Kakšen pa je glasbeni posel?

Vse se je zelo spremenilo – že sama promocija, družbena omrežja pa so sploh naredila svoje. Danes moraš biti izjemno agilen in skoraj agresiven, jaz pa vendarle prihajam iz nekega drugega časa, in tu se morda le poznajo moja leta. Zdi se mi neumno – če ne že kar bedno – da bi ves dan preživela na telefonu in objavljala samo sebe. A občutek je, kot da je to nujno, če želiš priti do ljudi. Nenehno moraš biti »priklopljen«, ves čas nekaj deliti, objavljati, ponujati … In to pogosto nima nobene zveze s tem, ali je nekaj zares dobro ali ne. Lahko imaš povprečno ali celo slabo pesem, pa bo ob dovolj vztrajni in agresivni promociji postala hit. Po drugi strani pa nekatere res dobre pesmi povsem neopazno izginejo, ker nimajo te podpore – in na žalost sploh ne pridejo do poslušalcev. Vse to me pogosto odvrne od tega, da bi sploh še kaj ustvarjala.

Pa kdaj objavite kaj zgolj zato, da ste »prisotni« – v smislu: tukaj sem?

Ja, seveda, ker sem preprosto primorana k temu. Do neke mere.

S katero pevko iz svoje generacije ostajate najbolj povezani?

Najbolj sem povezana z Alenko Godec, v našem studiu imamo redne žure in tam sta vedno zraven tudi Alenka in njen mož, skupaj prepevamo. Mimogrede, Alenka v Enigmi poje tudi spremljevalne vokale. Pa z Nušo Derendo sva se vedno veseli, ko se vidiva, s Piko Božič se tudi še slišiva in se imava vedno super, pa Tinkara Kovač je tudi zelo fajn, ona je še zelo delavna … Pa potem tudi z mlajšimi pevkami. Alya se mi zdi super, pa Nina Pušlar. Všeč mi je njuno ustvarjanje in tudi zasebno sta zelo v redu punci, zanimivo, med nami niti ne čutim nekega velikega starostnega prepada.

Nekje ste povedali, da ste se z leti naučili biti bolj diplomatski. V katerih odnosih je potrebna taka diplomacija?

V poslu in dogovarjanju za projekte. Včasih sem zinila prav vse, kar mi je prišlo na pamet, in sem izgubljala živce in se drla na ljudi, če česa niso naredili tako, kot sem mislila, da bi bilo prav. Zdaj se pa znam tudi ugrizniti v jezik.

Lidija Mataja

Česa vas je danes strah?

Hm … se bom navezala na starševstvo. Ta prvinski strah, da se otroku ne bi kaj zgodilo, se s tem, ko postaneš starš, za vedno naseli v tebi. Tudi ko je otrok že odrasel, to ostaja. Tega prej nimaš, ker si odgovoren samo zase. Jaz še danes, ko se zvečeri in gre Luna ven, začnem razmišljati, ali bo prišla domov, kaj pa, če jo bo kdo napadel, kaj če se ji kaj zgodi … Kar naprej imam te strahove v glavi.

Kaj pa bi radi še doživeli?

Uh, rada bi, da bi Luna nekoč imela otroka, da bi dobili dojenčka. To bi si res želela. Sem ji pa tudi povedala, da ni treba, da je to zelo zelo kmalu, ampak vseeno, v neki daljni prihodnosti bi bilo pa super. Čeprav … Če pomislim, v kakšnem svetu živimo, človeka včasih kar mine, da bi prinesel otroka na ta svet.

Kakšen pa je svet, v katerem živimo, skozi vaše oči?

V groznem svetu živimo, se vam ne zdi? V svetu brez svetle prihodnosti.

Pri nas, ki smo odraščali v sedemdesetih, osemdesetih, je bila v zraku kar naprej miselnost, češ danes bomo malo stisnili, ampak za tem nas čaka svetla prihodnost … Vedeli smo, da bo jutri bolje, pojutrišnjem pa še bolje. To je bila naša motivacija, mantra. In si bil v bistvu že takrat srečen, ker si vedel, da gre življenje lahko samo še navzgor, na bolje. Zdaj pa otroci živijo v svetu, kjer jim kar naprej govorijo, da bo lahko že jutri vsega konec, jutri bo že tretja svetovna vojna, pojutrišnjem bo padel meteor … Otroci živijo v zelo nezdravem svetu in namesto da bi živeli v pričakovanju, kaj vse lepega se jim bo še zgodilo, čakajo, kdaj bo vsega konec. To je zelo depresivno, se pa bojim, da je realno.

Vseeno ne končajva brez pozitivne motivacije: kakšna spodbudna misel vodi naprej vas?

Lep je dan … In trudim se, da je takšnih čim več!

Intervju je objavljen v številki revije Obrazi 05/26.