TAJA HARRIS

Kljub prekomernemu delu se je počutila, kot da še vedno ni dovolj. Telesni in psihično zlom sta jo privedla do uvedbe številnih sprememb, s katerimi skrbi za svoje zdravje, izdala pa je tudi knjigo z naslovom Vse je v redu, v kateri želi skozi svojo zgodbo bralcu pokazati, da v stiski ni sam. Da se je tudi ona spopadala z grozno tesnobo, ki so jo spremljali hudi strahovi, da je tudi ona v delu iskala svojo vrednost in da je tudi ona verjela, da nikoli ne bo bolje. Verjame, da se lahko stiske zmanjšajo, če o njih spregovorimo in jih delimo.

Ob izgorelosti vas je doletel panični napad, pred tem pa ste verjeli, da ne delate dovolj, da bi lahko izgoreli. Bi vedeli, da gre za izgorelost, če vas ne bi na to opozorila vaša terapevtka?

Dvomim, da bi se »sprijaznila« z izgorelostjo ali verjela, da se mi to res dogaja, če mi ne bi tako terapevtka kot osebna zdravnica postavili te diagnoze. Hkrati menim, da se ne bi ustavila in naredila konkretne spremembe, če ne bi bil panični napad tako intenziven in če ne bi bila utrujenost, ki je sledila, tako huda.

Predstavljala sem si, da sta pogoja za izgorelost vsaj 20 let trdega dela in uspešna kariera. Sama sebi se pri 26 letih nisem zdela dovolj – dovolj stara, dovolj uspešna.

Številna različna občutja so me spremljala v prvih dneh bolniške. Po eni strani sem si želela, da ne bi šlo za izgorelost, saj sem sklepala, da zdravljenje ne bo končano v tednu dni. Bilo me je strah, kaj si bodo mislili drugi, strah me je bilo negotovosti, spremembe. Zdravnica mi je rekla, da je to posledica (pre)strogosti do sebe in (pre)visokih pričakovanj, ampak takrat nisem vedela, kako naj živim drugače.

Kako ste pojasnili v službi, da ste izgoreli in da boste bolniško odsotni? Vam je bilo težko predati to novico?

Izredno sem hvaležna osebni zdravnici, ki mi je takrat glede tega dala zelo jasna navodila. Rekla mi je, naj le pisno sporočim, da imam čez tri tedne prvi pregled in da bom takrat vedela, kaj in kako naprej. Rekla mi je, da mi ni treba razlagati svoje diagnoze, še sploh ker je bilo takrat še vse zelo sveže in nismo vedeli, kako bo potekalo zdravljenje. Naročila mi je, da ne uporabljam interneta za iskanje simptomov, da naj izklopim vsa obvestila in nikakor ne preverjam službenih mailov. Danes sem izredno hvaležna, da mi je pomagala postaviti meje, saj dvomim, da bi jih znala sama.

TAJA HARRIS

Po vrnitvi z bolniške odsotnosti ste se odrekli redni zaposlitvi in se podali na samostojno pot. Vam je tako lažje in manj stresno, čeprav gre za bolj negotovo obliko zaposlitve?

Sprva sem se za nekaj časa še vrnila v službo. Najprej za polovični, potem še za polni delovni čas. Takoj po bolniški mi je bilo to lažje, manj stresno. Čeprav je bila vrnitev tudi stresna, sem poznala okolje, poznala sem ljudi, naročnike, projekte in takrat mi je bilo poznano bolj varno. S časom, približno leto dni po začetku bolniške, pa sem pridobila toliko zaupanja vase, da sem se podala na samostojno podjetniško pot. Ta pot je vsekakor manj predvidljiva, tudi bolj negotova, ampak meni vsaj trenutno prinaša več izpolnitve, več svobode. Lahko imam razgiban urnik, kar pomeni, da sem zelo produktivna, kadar delam, ko je recimo lepo vreme, pa ga izkoristim za izlet v naravo.

TAJA HARRIS

Se še vedno spopadate s strahom pred paničnimi napadi? Imate kakšne tehnike, s katerimi lahko panični napad preprečite?

Ko me čaka kaj pomembnega, se še vedno pojavi strah. Takrat se opomnim, da sem to že večkrat doživela in da se je na koncu vse v redu izteklo. Vprašam se, kaj je najhujše, kar se lahko zgodi, in navadno ugotovim, da zares črnega scenarija ni.  Zavestno se trudim v takih trenutkih zbrati moč in pogum. Sploh ko gre za nekaj, kar mi je pomembno. Ko se pojavi strah, naredim nekaj globokih vdihov in počasnih izdihov, da umirim svoj živčni sistem.

Taja Harris

V delu ste iskali in našli svoj smisel, z njim ste potrjevali lastno vrednost. Kje zdaj vidite smisel in ali se vas kdaj vseeno še vedno polasti občutek nesmisla?

Trenutno svoj smisel uresničujem na številnih področjih. Odkar je izšla knjiga Vse je v redu, imam veliko priložnosti o njej govoriti in širiti sporočilo, da v stiskah nismo sami. Podirati tabuje na področju duševnega zdravja in spodbujati, da se o tem pogovarjamo, je zame vsekakor ena izmed poti uresničevanja smisla. Hkrati smisel vidim v preprostih stvareh. V tem, da si zjutraj vzamem čas in občudujem sončni vzhod. V zdravem obroku. V vsem lepem. V ljubečem, sprejemajočem in iskrenem odnosu s partnerjem, družino in prijatelji.

Namreč, prav ob izgorelosti se vam je zazdelo, da ste ostali brez smisla. Kako ste občutili svet, kako se je kazal ta nesmisel?

Ta nesmisel se je kazal povsem praktično – ko nisem delala, nisem vedela, kaj naj sama s seboj. Niso me zanimale stvari, ob večini aktivnosti nisem čutila zadovoljstva, zato tudi nisem videla smisla v tem, da bi jih počela. Izgubila sem radovednost, ki nas pogosto žene naprej.

TAJA HARRIS

V knjigi razkrijete dogodek iz tretjega razreda, ki je v vas zasidral globok občutek sramu. Je javno razkritje dogodka z objavo prineslo dodatno razbremenitev in zmanjšanje sramu?

Že pisanje je prineslo nekaj razbremenitve. Pozneje sem izvedela, da so celo s študijami dokazali, da če pišemo o svoji najtežji preizkušnji, to blagodejno vpliva na naše počutje, kar sem izkusila na lastni koži. Tik pred izdajo knjige pa sem imela resen pomislek, ali sem res pripravljena javno deliti in objaviti to zgodbo in druge, v katerih delim svojo ranljivost. Danes sem vesela, da sem se takrat odločila za pogum in moč. Glavni motiv je bil, da če želim ljudem sporočiti, da v stiskah niso sami, če želim z lastno zgodbo povedati, kako nastane izgorelost in kako zgodaj se že formirajo vzorci, ki nas peljejo do tja, je smiselno, da delim tudi tisto neprijetno, saj me je to v veliki meri zaznamovalo. Številni pozitivni odzivi na knjigo so vsekakor zame terapevtski. Ko se odpreš, ko deliš svojo ranljivost, imaš na drugi strani priložnost prejeti resnično sprejemanje. Tako od sebe kot drugih.

Kljub tesnobi, ki vas je spremljala od izgorelosti, ste bili sposobni živeti naprej, vendar ste se s strahovi spopadali na vsakem koraku. Kako vam je uspevalo preživeti dan?

Včasih, ko se spomnim najbolj tesnobnih dni, me kar stisne. Ni bilo lahko. Tesnoba mi je govorila, da bo za vedno tako hudo. To so bile strašne misli, sploh ker sem jim verjela. Vesela sem, da se nisem vdala, da sem iskala rešitve do boljšega počutja, da sem se na neki točki le zaupala bližnjim in spet poiskala tudi strokovno pomoč.

V knjigi zapišete, česa vsega vas je strah, med drugim tudi tega, da bi vas zapustil partner. Je to nenehno prisoten strah ali se kdaj počutite varno?

V mladih letih sem dvakrat nenadno izgubila bližnjega in danes menim, da je ta strah tudi posledica tega. Doživela sem občutek zapuščenosti in osamljenosti, ostala sem z mnogo vprašanji in ni mi bilo lahko. Danes me tega ni več toliko strah. Seveda si ne želim, da bi bila zapuščena, ampak se s tem ne obremenjujem vnaprej. Sem v varnem, ljubečem odnosu, kar me pomirja in mi daje zaupanje. Zavestno krepim zaupanje vase, v druge in v življenje.

TAJA HARRIS

Kateri je bil najbolj iracionalen strah, ki vam je delal preglavice v času hude anksioznosti?

Strah pred neznanimi, nenadzorovanimi okoliščinami, saj je teh v življenju seveda veliko.

»Kjer je strah, ni zaupanja. Kjer je želja po nadzoru, ni zaupanja,« zapišete, in kot ste omenili, zavestno krepite zaupanje vase, v druge in v življenje. Vam uspe zaupati? Kaj bi odgovorili tistim, ki pravijo, da ni dobro zaupati nikomur?

Danes vsekakor mnogo bolj zaupam – vase, v druge in v življenje. Prav skozi premagovanje strahov se je to okrepilo. Ko si v obdobju intenzivne tesnobe, premaguješ strahove na vsakem koraku in si nabereš celo zakladnico dokazov, da kljub tesnobi in strahu zmoreš. Če ne bi zaupala, ne bi upala izdati knjige. Nekoga, ki ne zaupa in si ne želi zaupati, bi le vprašala, kakšno življenje to prinaša in ali mu je s tem v redu. Na podlagi lastne izkušnje lahko rečem, da je življenje brez zaupanja življenje v krču. Biti konstantno na preži, kje te bo nekdo izdal, kje ti ne bo uspelo, kje te bo življenje razočaralo. Če zaupaš, ta razočaranja in neuspehi še vedno lahko pridejo, a se z njimi soočiš, ko pridejo, ne obremenjuješ se vnaprej. Zanimiva dilema se mi tudi zdi, ali ljudje ravnamo po svojih najboljših močeh. Tega ni mogoče vedeti, ampak trudim se živeti po prepričanju, da to drži. Menim, da s takim mišljenjem živim bolj sproščeno, bolj zaupljivo, bolj pozitivno, bolj sprejemajoče.

Koliko časa je trajalo zdravljenje po izgorelosti in kaj je zajemalo?

Prvih nekaj tednov sem veliko počivala. Sčasoma sem začela hoditi na sprehode, veliko sem poslušala podkaste. Takrat sem si zaradi hude utrujenosti želela, da bi bilo več podkastov v slovenščini, saj mi je bilo kljub življenju v Angliji naporno že samo poslušanje v tujem jeziku. To me je tudi spodbudilo, da sem ob izidu knjige začela še s svojim podkastom, ki ima prav tako naslov Vse je v redu. Učila sem se spet živeti v skladu s svojo avtentičnostjo. Sproti sem preverjala, v katerih aktivnostih, ob katerih ljudeh se dobro počutim, in temu sledila. Redno sem obiskovala psihoterapijo, prevpraševala, kako si želim živeti, in s časom sem poskrbela, da je ne le miselni konstrukt, ampak tudi moj urnik odražal vrednote, ki so mi pomembne.

Iz intervjuja v reviji Obrazi 04/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.