Barbara Čeferin

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Stari ste 88 let in neverjetno ustvarjalni ter v odlični kondiciji, za katero med drugim skrbite tudi tako, da kar trikrat na teden vadite z osebnim trenerjem. Od kod vam energija in zagnanost?

Ko sem pri približno 25 letih nehal popivati in sem izgubil precej mišic, sem vedel, da bo nekaj treba storiti, zato sem se začel ukvarjati s karatejem. Dvajset let sem potreboval, da sem postal mojster karateja in nosilec črnega pasu. Zadnjih 20 let pa v studiu prijateljice Sonje z istim osebnim trenerjem Simonom trikrat na teden delam zahtevne vaje. To se pozna tudi na mojem telesu, ki je kar pri moči. Včasih mi je po celodnevnem delu naporno iti na trening, vendar izhajam iz razumskega spoznanja, da je zdrav duh v zdravem telesu. Seveda pa si občasno privoščim tudi kak droben greh – kozarček dobrega vina. (smeh)

Od malega sem bil upornik, nisem prenašal nobene avtoritete. Vse to je povzročalo konflikte, ki se velikokrat niso končali samo s prepirom, temveč tudi s pretepom. Upornik sem ostal vse življenje. To je v uvodu k moji knjigi lepo napisal prof. Ribičič: Doktor, kot ga naslavljajo njegovi sodelavci, za svoje kliente stori vse, kar mu dopuščata ustava in zakoni, včasih pa tudi nekaj malega več. Rad ima izzive, rad hodi po robu, samo da je obramba uspešna. Za odvetniški poklic sem se odločil zaradi stalne želje, da bi bil pri svojem poklicu neodvisen od vsakega zunanjega vpliva. Tudi naslov moje doktorske disertacije je Poklicna neodvisnost odvetnika nekoč in danes, posebej v Sloveniji.

Prihajate iz meščanske družine, vaš oče in dedek sta bila pravnika. Oče je imel kar nekaj izzivov, da vas je discipliniral. V poskusih, da bi vas nekako ukrotil, vas je med drugim poslal celo v vojsko. Pa je kaj zaleglo?

Glede na moj viharni značaj moj oče ni vedel, kaj bi storil, da bi njegov edini sin nehal popivati, se pretepati in početi druge neprimerne reči. Zato se je obrnil na svojega sošolca, generala jugoslovanske armade Erjavca, in ga vprašal, ali nimajo kakšen kazenski bataljon ali kaj podobnega, kjer pomagajo priti k pameti takšnim tičem, kot sem bil jaz. To je bila kasarna v mestu Kučevo ob romunski meji, kjer so vojsko služili celo kaznovani oficirji in pa tudi vojaki po prestanih zapornih kaznih. Kučevo je bilo znano po svoji zlatonosni reki Pek, v kateri so še vedno izpirali zlato kot nekoč na Aljaski in po endemičnem sifilisu. Jaz sem bil zaradi številnih prestopkov pogosto v vojaškem zaporu in zelo malo nedelj so me spustili iz kasarne v mesto. (smeh)

Če pogledate nazaj – ste bili težaven sin ali samo drugačen?

Bil sem oboje. Ko se mi je rodil prvi sin, Rok, danes je predsednik Ustavnega sodišča, sem popolnoma nehal piti alkohol. Štirideset let nisem dal v usta niti bombona z likerjem. Ko pa sem pred dobrimi 20 leti postal vdovec, sem se odločil, da se vrnem na družabno sceno. Začel sem se družiti z damami, ki so srkale penino, pa sem tudi jaz prenehal piti kokakolo. (smeh)

Kdaj ste prvič začutili, da boste šli »proti toku«, ne glede na posledice?

Že kot majhen. In to me ni zapustilo vse do zdaj. Kot kazenski zagovornik sem vedno najraje zagovarjal tiste, ki jih noben drugi odvetnik ni hotel. Ni mi žal niti minute divjega življenja v mladosti. Za vse, kar sem napačnega storil v življenju, sem plačal. Tako in drugače. Pa tudi druženje z ljudmi z dna družbe je bilo zame nadvse koristno. Kajti s temi izkušnjami laže razumem ali poskušam razumeti vsakega reveža, ki pride v mojo pisarno.

S.R./MPA

Le malo ljudi ve, da ste začeli kot novinar, pa ste se potem vseeno odločili za pravo. Je bil kak trenutek, ko ste skoraj opustili odvetniški poklic? Mislite, da bi bili tako uspešni tudi v kakšnem drugem?

Nikoli nisem bil na tem, da bi opustil odvetniški poklic. Glede na moje dolgoletne izkušnje in srečanja s številnimi profesionalci na področju prava (odvetniki, tožilci, sodniki …) in strankami, sem prepričan, da se moraš za poklic odvetnika roditi. Niti en dan v šestdesetih letih poklicnega dela mi ni bilo dolgčas. Po maturi sem razmišljal, ali bi šel študirat pravo ali na Akademijo za gledališče, film in televizijo, ker me je teater od nekdaj privlačil. Ker je bil moj oče pravnik, pa stari oče, pa sestra in ker smo stanovali nasproti pravne fakultete, sem se vpisal na pravo, obenem pa sem hodil poslušati predavanja še na AGRFT, še zlasti na področju filma.

Z gledališčem sem ostal povezan tako, da sem spisal dve satiri, ki so ju uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem. Spomnim se, da je kritik, ki je v Pavlihi nastopal pod psevdonimom Zlatoust, Igor Torkar, o mojem gledališkem prvencu zapisal: Ta Čeferin lepo prepeva, teatrski talent nam kaže, ker se računarsko ne laže.

Kako se je odvetništvo spremenilo od začetkov vaše kariere do danes? Kaj na boljše, kaj na slabše?

Ko sem začel kot odvetnik, zagovorništvo ni bilo preveč cenjeno. Vsi novinarji so se zbirali okrog javnega tožilca, objavljali so obtožbe, obramba in zagovori jih niso zanimali. Dogajalo je celo, da sem v sodničini sobi pred obravnavo zapazil tožilca, jaz pa sem s svojim revčkom obdolžencem stal na hodniku pred razpravno dvorano. Nato sem stopil v sodničino sobo in rekel, ali naj gre tožilec ven ali pa bova oba v njeni sobi. Nekaj časa sta me debelo gledala, nato je tožilec odkorakal iz sodničine sobe.

Pozneje so se stvari izboljšale, mediji so se začeli zanimati tudi za obrambo. Odvetniki so bili odlično pripravljeni. V času tajkunov so mediji, politika in javnost zahtevali strožje kaznovanje, zagovornikom so očitali, da zavlačujejo postopke, zdaj se je spet izboljšalo. Odvetniki so dobro pripravljeni. Javnost in stroka pa imata seveda različne poglede na odvetništvo. Toda obramba ni samo ustavna, ampak je tudi civilizacijska PRAVICA, kajti kazenski postopek je spopad med bistveno močnejšo državo, ki ima monopol nad fizičnim nasiljem, in šibkim posameznikom na drugi strani. Edini odbijač med tema neenakima nasprotnikoma je odvetnik. Zato mora storiti za svojo stranko vse, kar mora in kar more.

Kako lahko »mali človek«, ki nima denarja, danes najde pravico?

Če nekdo nima denarja za odvetnika, mu sodišče v kazenskem postopku postavi zagovornika po uradni dolžnosti, ki ga plača država. V pravdnem postopku se tistemu, ki nima denarja in ki izpolnjuje v zakonu predpisane pogoje, dodeli odvetnik in omogoči brezplačna pravna pomoč. V kodeksu Odvetniške poklicne etike je zapisano tudi načelo, da naj odvetnik stranki, ki je v hudi stiski, omogoči pravno pomoč oziroma obrambo s popustom ali brezplačno.

Pravite, da mora odvetnik za stranko narediti vse. Kje pa je meja?

Vse, kar mu dopuščata ustava in zakon. Sam sem se tudi veliko ukvarjal s teorijo. Odvetnik mora biti, ko se odloča, kako bo zastopal in branil svojo stranko, neodvisen. Obstaja pa seveda notranji vpliv, to je vpliv stranke, in če ta od odvetnika zahteva nezakonita, nemoralna ali neetična dejanja, mora tako zahtevo stranke odvetnik odkloniti. To je tako kot pri arhitektu: arhitekt ne sme izpolniti želja naročnika, če so v nasprotju s stroko.

Ste kdaj branili človeka, za katerega ste vedeli, da je kriv – in kako ste se s tem spopadali?

V zakonu o odvetništvu je predpisano, da odvetnik prosto odloča o tem, katero stranko bo zastopal in katero ne. S tem se ne strinjam. Glede na že omenjeno definicijo kazenskega postopka o spopadu med dvema neenakima nasprotnikoma po mojem mnenju odvetnik ne bi smel odkloniti zastopanja nobene stranke. Z eno samo izjemo – če je njegov odnos do stranke ali do stranki očitanega dejanja tako negativen, da bi bila zaradi tega odvetnikova obramba šibkejša. Torej vedno je treba izhajati iz interesa stranke; sam v svoji karieri nisem odklonil nobene stranke. Sem eden redkih, ki sem zagovarjal (tudi) pedofile.

Kako pri tem opravite s svojo vestjo?

Na koncu vsakega procesa vprašam sam sebe, ali sem res storil vse, kar bi moral in mogel, in se lotim naslednjega primera. Nemoralno bi bilo, če ne bi opravljal svojega poklica. Nezakonito in protiustavno.

S.R./MPA

Kateri primer vas je osebno najbolj pretresel?

Po človeški plati so se me najbolj primeri izbrisanih: denimo, nekdo je vse življenje pošteno delal, vzel posojilo, kupil hišo zase in za svoje najbližje, potem pa so ga izbrisali. Potem je ostal brez dovoljenja za delo, zato ni mogel več delati in vračati posojila. Na koncu je ostal brez vsega, banka pa mu je na dražbi prodala hišo, ki jo je zgradil.

Kako pravna država je po vašem mnenju Slovenija?

Glede na totalni kaos po svetu, glede na nerazumno vladanje različnih oblastnikov po svetu, ignoriranje mednarodnega prava, vedno nove in nove vojne, je Slovenija država, ki se je trenutno ne splača zapustiti. (smeh)

Kak vidite trenutne politične razmere?

Osebno bi si želel tako vlado, ki bi Slovence poenotila, in ne razdvajala.

Ste kdaj čutili, da vas sistem kaznuje, ker ste preveč glasni?

Eni me imajo raje, drugi pa malo manj. Ko sem se odločil za poklic odvetnika, tako kot ga vseskozi opravljam, sem vzel v račun, da me ne bodo imeli vsi radi. Kot človek pa ne morem biti jezen na nikogar. Negativna čustva, kot so jeza, sovraštvo, ljubosumje … so silno naporna zadeva.

Nikoli pa se niste pustili ukalupiti …

Veliko sem delal tudi brezplačno. Ko je potekal zadnji veliki politični proces pred razpadom Jugoslavije, so sodili kosovskim rudarjem, ki so stavkali tako, da niso hoteli zapustiti rudnika, dokler država ne ugodi njihovim zahtevam. Skozi prezračevalne jaške so poslali specialce, ki so rudarje izvlekli ven in jih postavili pred sodišče z obtožbo rušenja ustavne ureditve — za kar je bila predpisana tudi smrtna kazen.

Kako ste se znašli sredi tega procesa?

Zagovarjali so jih kosovski odvetniki albanske narodnosti, ki so nas prosili za pomoč. Tako smo se štirje — Miha Kozinc, Andrej Razdrih, Jože Hribernik in jaz — odpravili na Kosovo in več mesecev brezplačno zagovarjali rudarje. To obrambo sem organiziral na pobudo predsednika sveta za varstvo človekovih pravic prof. dr. Ljuba Bavcona.

Kako pa ste prepričali kolege, da so se pridružili?

Udeležil sem se območnega zbora ljubljanskih odvetnikov in dal na mizo dva seznama: na enem je pisalo, da sem pripravljen oditi na Kosovo in brezplačno zagovarjati rudarje za nedoločen čas, na drugem pa, da sem pripravljen odsotne odvetnike nadomeščati ves čas njihove odsotnosti. Od 34 navzočih se jih je 13 javilo, da gredo na Kosovo, vsi drugi pa so izrazili pripravljenost nadomeščati odsotne kolege.

Kakšen mora biti po vašem odvetnik, sodnik in tožilec?

Za odvetnika, sodnika in tožilca ni dovolj, da je diplomiral na pravni fakulteti, opravil pripravniško prakso in strokovni izpit in da pozna sodno prakso. Tisti, ki odloča o usodi ljudi ali sodeluje pri reševanju njihovih težav, mora imeti (tudi) življenjske izkušnje, mora biti razgledan, neodvisen od vsakega zunanjega vpliva, spoštovati mora etiko svojega poklica, imeti poklicni in državljanski pogum, mora imeti rad ljudi in mora bit dober človek. V tej smeri se trudim že vse življenje.

OSEBNI ARHIV

Kako gledate na svojo družino?

Zame je družina najpomembnejša celica družbe. Sam se s svojimi tremi otroki družim od otroških let do danes, ne glede na to, da stanujejo na različnih naslovih in nekateri celo v tujini. Kadar Aleksandra ni v Sloveniji, se z njim skoraj vsak dan pogovarjam po telefonu. Redno se posvetujemo med sabo, vse družinske praznike praznujemo skupaj. Pogovarjamo se tudi o strokovnih vprašanjih. Družina je nekaj, kamor se lahko zatečeš, se zaupaš, dobiš pomoč in podporo.

Ste otroke kdaj zavestno usmerjali ali so vsi ubrali svojo pot? Kakšne nasvete ste jim dali za popotnico v življenje?

Glavne zasluge za vzgojo mojih otrok — in tudi mene — ima moja pokojna soproga. Bila je Kraševka in učiteljica. Vzgoja ni bila permisivna. Poleg tega smo se pri skupnih kosilih in večerjah mnogo pogovarjali. Razlagal sem jim o svojih procesih in včasih smo jih celo »preigravali«: nekdo je bil sodnik, nekdo tožilec in nekdo obtoženec. Zavzemali smo stališča in to so si zapomnili. Tako so se mimogrede naučili argumentirati, postavljati vprašanja, izražati pomisleke.

Kaj pa danes — kako je videti vaša družina?

Zelo uživam, ko se ob različnih priložnostih dobimo vsi skupaj. Pred kratkim sem tretjič postal pradedek — vnukinji sta rodili dve pravnukinji in pravnuka, četrta pravnukinja pa se bo rodila junija. Imam tri otroke s partnerji in šest vnukov, ki imajo že vsi svoje partnerje. Družina Čeferin danes šteje 23 članov. Moja hiša je postala premajhna za družinska srečanja in praznike, zato smo jih nedavno preselili v Aleksandrovo hišo. Vedno je veselo, ko se dobimo.

Povejte nam iskreno, kako zadovoljni ste s svojim življenjem?

Ko pogledam nazaj, sem zelo zadovoljen. Imam krasne otroke, vnuke, pravnuke, zagotovil sem pravno pomoč več kot 50 tisoč strankam, napisal sem 11 knjig in dve gledališki deli. Sem razmeroma zdrav in še vedno radoveden.

Intervju je objavljen v številki revije Obrazi 05/26.

OSEBNI ARHIV