Arne Hodalič in Katja Bidovec

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Osamljenost kot način življenja

Eden izmed glavnih izzivov današnjega časa je po njegovem mnenju ta, da mladi pogosto ne razvijejo dovolj izkušenj, ki so potrebne za kakovostno sobivanje z drugimi. »V procesu odraščanja se lahko zgodi, da otrok razvije pričakovanje, da se mora okolje prilagajati njemu, namesto da bi se učil tudi sam prilagajati drugim. Takšno razmišljanje otežuje vzpostavljanje odnosov. Odnosi namreč temeljijo na preprostem principu: drugemu ponujam tisto, kar tudi sam potrebujem.«

Če teh kompetenc ne razvijemo, to vpliva na manj zanimanja za druge, več razočaranj in več umika iz odnosov, posledično pa se lahko začne oblikovati vzorec osamljenosti – ne kot enkratna izkušnja, ampak kot način življenja. V digitalnem okolju lahko postane ta občutek še bolj zavajajoč. »Navidezna povezanost ne zadovolji potrebe po odnosih. Kot ne moremo potešiti lakote z gledanjem hrane na zaslonu računalnika, tudi potrebe po pripadnosti ne moremo zadovoljiti prek zaslona.«

Arne Hodalič in Katja Bidovec

Iluzija digitalne povezanosti

Družbena omrežja po njegovem mnenju sicer sama po sebi niso težava, je pa problematičen način, kako jih uporabljamo. "Seveda nam omogočajo hitro povezovanje, občutek vključenosti in preprost dostop do drugih ljudi. Ne omogočajo pa tistega, kar je za odnos ključno: pristnega stika, avtentičnosti in čustvene izmenjave."

Posameznik lahko dobi na družbenih omrežjih občutek, da je povezan, v resnici pa resnično ne zadovoljuje potrebe po pripadnosti, ker je v sobi, kjer je 'povezan' z vsemi, še vedno sam.

Poleg tega algoritmi ustvarjajo okolje, kjer posameznik dobiva potrditev brez truda, kar zmanjšuje motivacijo za razvoj odnosov v realnem svetu, kjer so potrebni prilagoditev, potrpežljivost in vložek sebe. »Odnosi zahtevajo energijo. Digitalni svet pa pogosto ponuja iluzijo odnosa brez tega vložka.«

Povezanosti ne moremo digitalizirati

Kaj pa splošna digitalizacija: ali dajemo prednost učinkovitosti pred drugimi človekovimi potrebami? "Svet se, vsaj za zdaj, nepovratno digitalizira. Če z digitalizacijo povečujemo učinkovitost delovnih procesov, je to smiselno in koristno. Težava nastane, ko začnemo verjeti, da lahko digitaliziramo tudi tisto, kar je v svojem bistvu človeško. Odnosi niso proces, ljubezen ni funkcija in bližina ni aplikacija. Če pričakujemo, da bomo prek digitalnih orodij zadovoljevali potrebe po pripadnosti, bližini in nežnosti, se hitro znajdemo v iluziji. Učinkovitost lahko digitaliziramo, povezanosti pa ne," je pojasnil in razložil, da se prav tu pogosto zgodi zamenjava: več učinkovitosti in manj odnosa, kar dolgoročno vodi v občutek praznine, kljub navidezni povezanosti.

Ko govorimo o odnosih in osamljenosti danes, največjega izziva ne vidi v tem, da ljudje ne bi želeli odnosov, ampak se prava težava skriva v tem, da pogosto nimajo razvitih vedenj, ki omogočajo dobre odnose. »Danes se prepogosto sprašujemo, kdo nam bo dal to, kar potrebujemo, precej redkeje pa, kaj sami prispevamo v odnos. Ko je fokus predvsem na lastnih pričakovanjih, hitro pride do razočaranja, zmanjšuje se pripravljenost na prilagoditev, odnosi pa postajajo kratkotrajni ali površinski.

Šimen Zupančič

Skozi drugaga najdemo sebe

Dober odnos vedno temelji na ravnotežju med tem, da zadovoljujemo svoje potrebe in hkrati ustvarjamo pogoje, da jih lahko zadovoljijo tudi drugi.« Odnosi zahtevajo kompetence in ljudje ne izbirajo osamljenosti, je prepričan. Skrivnost dobrih odnosov se zanj tako skriva v smeri, ki je pogosto nepričakovana: »Ne gre več za vprašanje, kako najdemo nekoga, ki nas bo sprejel takšne, kot smo, temveč kako postanemo ljudje, ki znamo sprejemati in graditi odnos. Gre za razvoj kompetenc, kot so razumevanje sebe, zavedanje svojih potreb, sposobnost usmerjanja pozornosti na drugega in pripravljenost prispevati v odnos. Pri tem je zanimiv paradoks: sebe pogosto najdemo prav skozi odnos z drugim. Ko razvijamo odnos do drugega, gradimo tudi sebe, razvijamo samospoštovanje in ustvarjamo občutek smisla.«

Najboljši korak za prekinitev osamljenosti je preprost

Osamljenost ni nekaj, kar enkrat za vselej odpravimo, temveč nekaj, kar ves čas upravljamo s svojimi odločitvami in izbranim vedenjem. »Ko začutim, da se oddaljujem od ljudi, si postavim preprosto vprašanje: kaj lahko danes naredim, da bom bližje ljudem, ki so mi pomembni? To so lahko povsem preproste stvari, kot so pogovor, iskren stik, skupna aktivnost ali pozornost drugemu. Na odnose ne čakamo, odnose ustvarjamo. Včasih je najboljši korak zelo preprost – odložiti zaslon in objeti človeka ob sebi.«

Prispevek je objavljen v številki revije Obrazi 05/26.