Tibor Golob

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Marko, kako ste?

Hvala, da vprašate tako, kot da vas odgovor res zanima. Danes sem dobro. Ne popolno, ne brez skrbi, ne brez vprašanj, vendar sem dobro. Včasih sem mislil, da moraš biti vedno močan, vedno pripravljen, vedno nasmejan. Danes vem, da je izjava »dobro sem« pogosto že zelo lep odgovor. Pomeni, da sem v stiku s sabo.

Zelo resnično je, kar pravite. In tudi moje vprašanje ni bilo mišljeno kot zgolj vljudnostno. Zadnje čase vas namreč poznamo po ozaveščanju o duševnem zdravju med podjetniki. Ravno včeraj, 20. maja, ste izvedli MEN-TAL 2026, že drugo slovensko konferenco o duševnem zdravju v poslovnem svetu. Kateri so največji tovrstni izzivi med slovenskimi podjetniki?

Največji izziv podjetnikov ni trg. Niso davki. Niso konkurenti. Največji izziv je pogosto samota. Veliko podjetnikov nosi odgovornost za desetine, stotine družin, sprejema težke odločitve, ponoči ne spi, podnevi pa mora delovati samozavestno. V Sloveniji smo še posebej vzgojeni v miselnost »stisni zobe in pojdi naprej«. To je lahko pogumno, lahko pa tudi nevarno. Velik izziv je izgorelost, občutek, da ne smeš pokazati šibkosti, in prepričanje, da si vreden samo toliko, kolikor ustvariš. MEN-TAL je nastal zato, da povemo: človek ni strošek v podjetju. Človek je bistvo podjetja.

Kako pogosto še vi osebno »stisnete zobe in greste dalje«? Kakšen odnos imate do te drže?

Včasih sem to počel vsak dan. Danes precej manj. Ne zato, ker bi bilo življenje lažje, ampak ker sem sam bolj iskren do sebe. »Stisni zobe« je lahko pogum. Lahko pa je tudi beg. Beg pred tem, da bi si priznal, da si utrujen, prestrašen ali izgubljen. Danes poskušam najprej razumeti, kaj se mi dogaja, in šele potem reagirati. Ne želim več živeti v režimu preživetja. Želim živeti zavestno. In včasih je najbolj pogumna stvar to, da se ustaviš, ne pa da greš naprej.

Podirate tabuje. Pred dvema letoma s svojo zelo iskreno avtobiografijo Govorim, tokrat z ozaveščanjem o problematiki duševnega zdravja med podjetniki. Kako je v Sloveniji orati ledino na občutljivih področjih, ki bi jih večina najraje pometla pod preprogo?

Če orješ ledino, ne pričakuj aplavza. Najprej pride odpor. Potem dvom. Potem tišina. In šele pozneje razumevanje. A jaz nisem šel v to zato, da bi bil všečen. Šel sem zato, ker sem v življenju prevečkrat videl, kaj se zgodi, ko ljudje molčimo. Ko moški molčimo. Ko voditelji molčimo. Ko družine molčijo.

Slovenija ni problematična država. Je pa država, kjer veliko čutimo in premalo povemo. In jaz želim prispevati k temu, da bi več povedali.

Letos ste na konferenci med drugim govorili tudi o minevanju in smrti. Kakšen odnos imate do minevanja, kako ga doživljate?

Z leti vse bolj nežno. V mladosti misliš, da bo vse trajalo. Ljudje. Telo. Moč. Čas. Potem pa življenje začne jemati iluzije. In če imaš srečo, ti v zameno da modrost. Minevanje me ne straši več toliko kot nekoč. Bolj me opominja. Da pokličem človeka danes. Da objamem danes. Da povem, rad te imam danes. Da ne čakam na boljši trenutek. Smrt me uči živeti.

OSEBNI ARHIV

Močna spoznanja in z vsemi se strinjam. Hvala. Pravite torej, da vas smrt uči živeti. Kaj za vas pomeni živeti – polno, izpolnjeno?

Zame polno življenje ni življenje brez bolečine. Je življenje, kjer si dovolim čutiti vse. Tudi tisto, kar ni prijetno. Polno živeti pomeni, da si prisoten. Da nisi ves čas nekje drugje – v skrbeh, v preteklosti, v dokazovanju. Pomeni, da si z ljudmi res tam. Da poslušaš. Da čutiš. Da si upaš biti iskren. In izpolnjeno življenje? To je življenje, kjer ne bežiš pred sabo.

Na svojih družbenih omrežjih ste pred kratkim zapisali misel: »Voditeljstvo ni v tem, da znaš voditi, ko gre vse prav. Je v tem, da ostaneš človek, ko gre vse narobe.« To velja tudi sicer za življenje, se strinjate?

Popolnoma. Ko gre vse dobro, je prijazen skoraj vsak. Ko gre vse prav, je miren skoraj vsak. Ko si uspešen, samozavest ni težka. Pravi karakter človeka se pokaže v izgubi, pritisku, bolezni, razočaranju. Takrat vidiš, ali nekdo ostane človek ali postane samo funkcija svojega strahu. Mislim, da je življenje predvsem vaja iz človečnosti.

Vse bolj se zavedamo in govorimo o tem, da je ranljivost moč. Kje ste vi najbolj ranljivi? Kako izkoristite svojo ranljivost?

Najbolj ranljiv sem tam, kjer najbolj ljubim. Pri svojih otrocih. Pri partnerju. Pri ljudeh, ki jim zaupam. Tam nimam oklepa. Včasih sem mislil, da je ranljivost slabost, ker te lahko kdo prizadene. Danes vem, da brez ranljivosti ni globine. Ni intime. Ni resnice. Moja ranljivost mi pomaga, da ostajam mehak v svetu, ki ljudi pogosto otrdi.

In kako reagirate, ko srečate ljudi, ki si ne dovolijo biti ranljivi in so, kot pravite, »otrdeli«? Predvidevam, da je takih ljudi v poslovnem svetu več.

Z razumevanjem. Ne z obsojanjem. Ljudje, ki so »otrdeli«, niso taki po izbiri. Takšni so postali, ker so se morali zaščititi. Ker so bili kdaj prizadeti, razočarani ali sami. Ne poskušam jih »odpreti«. To nikoli ne deluje. Lahko pa jim dam občutek varnosti. In včasih se potem sami odprejo. Ne zaradi mene, ampak zato, ker začutijo, da jim ni treba več igrati vloge.

Tibor Golob

Imate tri sinove. Jih spodbujate, da so iskreni in odprti, ko gre za njihove čustvene izzive in stiske? Jim pomagate pri tem? Ste njihov zaupnik?

Trudim se. Nisem popoln oče, sem pa prisoten oče. Sinovom ne govorim, da morajo biti močni. Govorim jim, da morajo biti resnični. Da je v redu jokati. Da je v redu ne vedeti. Da je v redu prositi za pomoč. Če mi bodo zaupali kot očetu, bom hvaležen. Če mi ne bodo vedno, bom to razumel. Pomembno mi je predvsem, da vedo: doma ni treba igrati vloge.

Bi torej lahko rekli, da jih učite, kako biti svoboden?

Če sem iskren, se učim skupaj z njimi. Ne učim jih, kaj morajo biti. Poskušam jim pokazati, da smejo biti to, kar so. Da jim ni treba ustrezati. Da ni treba, da so »pravi«. Če mi uspe dati jim občutek, da imajo pravico do svojih občutkov, svojih odločitev in svojih poti, potem mislim, da jih učim svobode.

In kaj je za vas svoboda?

Svoboda je, da si lahko to, kar si – brez strahu, da boš zato izgubil ljubezen ali sprejetost. Svoboda ni to, da lahko počneš karkoli. Svoboda je, da si lahko iskren. Do sebe in do drugih. Zame je svoboda zelo preprosta: ni mi treba več igrati.

Z motivacijskimi govori navdihujete tudi mlade po srednjih šolah. So dojemljivi za vaše spodbude? Kaj opažate pri mladih? S kakšnimi izzivi se srečujejo?

Mladi so neverjetno dojemljivi, če si iskren. Imajo radar za laž. Takoj začutijo, ali govoriš iz srca ali iz Power Pointa. Opažam veliko stiske, primerjanja, tesnobe in občutka, da morajo pri dvajsetih že vedeti vse. Družbena omrežja so jim dala oder, včasih pa vzela mir. Hkrati pa vidim generacijo, ki si upa govoriti o duševnem zdravju precej bolj odkrito kot moja. In to je upanje.

OSEBNI ARHIV

To je dobra novica. Kaj bi svetovali sebi, sebi kot otroku, z modrostjo in izkušnjami, ki jih premorete zdaj?

Ne trudi se, da bi te imeli vsi radi. To je predrago. In še nekaj: nisi čuden zato, ker čutiš globoko. To je darilo, ne napaka.

Kako po izkušnji z izgorelostjo skrbite za svoje psihofizično ravnovesje? Se znate pravočasno ustaviti in poskrbeti zase?

Danes sem precej bolj moder kot discipliniran. (nasmeh) Še vedno kdaj pretiravam, a zdaj hitreje prepoznam znake. Ko telo začne šepetati, ga poslušam, da mu ni treba kričati. Skrb zase je zame gibanje, tišina, iskren pogovor, narava, smeh in ljudje, ob katerih mi ni treba biti »Marko Verdev«.

In kdo je Marko, ko odloži vse vloge?

Takrat sem najbolj jaz. Sem človek, ki ima rad tišino, naravo, iskren pogovor. Ki se zna nasmejati, tudi sam sebi. Ki ni vedno prepričan vase. Ki kdaj dvomi. In to mi je danes v redu. Ker vem, da ni treba biti vedno močan, da si lahko dober.

Kdo ali katera situacija vas je nazadnje spravila v smeh?

Moji sinovi. Otroci imajo to sposobnost, da te vrnejo v realnost. Da te spomnijo, da življenje ni samo resno. Da se lahko tudi nasmejiš, brez razloga. In včasih je točno to tisto, kar najbolj potrebujemo.

OSEBNI ARHIV

In katere so še tiste »sence«, ob katerih se kalite, in vam trenutno pomenijo izziv?

Perfekcionizem. Potreba po kontroli. Včasih tudi prevelika odgovornost za vse in vse okoli mene. Še vedno se učim, da ni vse moje in da mi ni treba nositi vsega. Da ne rešujem vsega. Da včasih spustim. Sence niso sovražnice. So učiteljice.

V najinem zadnjem intervjuju ste rekli, da si želite postati mentor mlajšim podjetnikom, start upom. Da bi se razvijali v smeri nekakšnega socialnega kapitalizma. Ste uresničili idejo? Kakšni so odzivi?

Da, koraki so narejeni. Mentorstva izvajam in odzivi so lepi. Mladi podjetniki ne potrebujejo samo kapitala. Potrebujejo pogum, etiko, širino in nekoga, ki jim pove, da uspeh brez vrednot hitro postane poraz. Verjamem v kapitalizem s srcem. V podjetništvo, ki ne raste na račun človeka, ampak skupaj z njim.

Ste eden bolj znanih in uspešnih podjetnikov pri nas, zato ne morem mimo precej aktualnega vprašanja: kako je biti danes podjetnik v Sloveniji?

Biti podjetnik v Sloveniji je danes predvsem velika odgovornost. Ne samo do posla, ampak predvsem do ljudi. Mislim, da podjetnike pogosto prikazujemo kot posameznike, ki samo vodijo, odločajo in ustvarjajo rezultate, v resnici pa številni med njimi vsak dan nosijo izjemen psihološki pritisk. Negotovost trgov, stroški, birokracija, odgovornost za zaposlene, njihove družine, prihodnost podjetja … vse to pušča posledice.

Tibor Golob

Katere so vaše največje skrbi, ki jih imate kot podjetnik?

Mene osebno najbolj skrbi, da v poslovnem svetu še vedno premalo govorimo o človeku. O tem, kako se podjetnik počuti, ko ponoči ne spi. Ko sprejema težke odločitve. Ko ga je strah. Ko izgubi sodelavca. Ko zboli nekdo doma. Ko mora ostati močan za vse druge, sam pa razpada. Zato se mi zdi pomembno, da podjetništvo počasi začnemo razumeti bolj celostno in bolj človeško.

In kako komentirate pritoževanja nekaterih slovenskih podjetnikov, da težko najdejo kader? Predvsem me zanima, kako odgovarjate komentarjem v stilu – mladim se ne da več delati, nimajo delovnih navad itd.? So res takšni?

Mislim, da je najlažje reči, da se mladim ne da delati. Veliko težje pa je pogledati vase in se vprašati, kakšno okolje smo jim ustvarili. Moja izkušnja je drugačna. Mladi znajo delati. So pa bistveno bolj občutljivi za odnose, iskrenost, smisel in spoštovanje. In iskreno? Prav imajo. Generacije pred njimi smo pogosto živele za delo.

Današnji mladi pa želijo živeti tudi življenje. Ne želijo izgoreti pri tridesetih. In to ni slabost, ampak pomemben opomin vsem nam.

Seveda obstajajo tudi izzivi. Delovne navade se spreminjajo, komunikacija je drugačna, potrpežljivost je manjša. Ampak mislim, da podjetja danes ne tekmujejo več samo s plačo, ampak predvsem s kulturo. Z vprašanjem: ali se človek pri nas počuti slišanega, varnega in spoštovanega? Če mlad človek čuti smisel, odnose in možnost razvoja, bo dal ogromno od sebe.

Hvala za takšno razmišljanje. Kaj pa vi pričakujete od svojih zaposlenih? Znani ste namreč kot delodajalec, ki jim omogoča različne ugodnosti.

Res je, podjetje Mikro+Polo je pogosto omenjeno zaradi različnih ugodnosti za zaposlene. Ampak danes o tem razmišljam precej drugače kot pred leti.

Kako?

Leto 2023 me je zelo zaznamovalo. Veliko odpuščanje, negotovost, bolezen, občutek nemoči … Takrat sem se kot človek in kot vodja prvič zares zavedel, kako hitro se lahko stvari obrnejo. In kako pomembno je, da podjetje ostane stabilno, odgovorno in pripravljeno tudi na težke čase. Zato sem danes pri marsikaterem ukrepu precej bolj previden. Ne zato, ker ljudem ne bi želel privoščiti dobrega, ampak ker sem se naučil, da moraš v dobrih časih znati tudi varčevati in razmišljati dolgoročno. Svet je postal zelo nepredvidljiv. Dovolj je pogledati gospodarstvo, vojne, cene energentov ali pa podjetja v našem lokalnem okolju, ki se čez noč znajdejo v težavah. Priznam, da mi prav ta negotovost danes povzroča tudi določeno anksioznost. Po bolezni in vseh izkušnjah še bolj razumem, kako pomembno je, da podjetje vodiš odgovorno in ne samo všečno.

Kaj to konkretno pomeni?

Ne verjamem v kulturo »vzemi in izkoristi«. Verjamem pa v zaupanje. Ko sodelavec razume, zakaj nekaj delamo, ko čuti odgovornost do podjetja in ljudi okoli sebe, takrat lahko skupaj gradimo okolje, kjer so ugodnosti nekaj lepega – ne nekaj samoumevnega. Od zaposlenih zato ne pričakujem popolnosti. Pričakujem pa odnos, iskrenost, odgovornost in zaupanje. Ker šele človek, ki zaupa podjetju in ljudem okoli sebe, lahko zares raste, ustvarja in je uspešen. In mogoče je danes največja ugodnost prav to, da lahko prideš v službo kot človek – ne kot maska.

Kaj je za vas sreča?

Mir v sebi. In ljudje, s katerimi ga lahko delim. Sreča ni evforija. Sreča je, da zjutraj vstaneš brez maske in zvečer zaspiš brez obžalovanja.

Kaj vas navdihuje in razpira krila?

Avtentični ljudje. Pogum. Lepota v malem. Dober pogovor. Nekdo, ki po padcu spet vstane. In resnica. Vedno me je navdihovala resnica. Tudi kadar boli. Predvsem takrat.

Intervju je objavljen v številki revije Obrazi 05/26.