Prof. dr. Vasilka Sancin: "Ne moremo si zatiskati oči"
Ugledna strokovnjakinja za mednarodno pravo je leta 2025 postala prva slovenska sodnica na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pravijo, da se najpomembnejše življenjske poti pogosto začnejo z mladostniškimi sanjami. Vas je svet diplomacije in mednarodnih odnosov že od nekdaj privlačil?
Drži. Radovednost me je vedno gnala, da bi izvedela in razumela, kaj se dogaja za ovinkom, za mejo, po svetu, tudi v vesolju … prav tako pa tudi, kako lahko na to vplivamo. Povsem logično se mi je zdelo, da bom delovala mednarodno, zato o poklicu, ki bi bil omejen zgolj na delovanje v eni državi, nisem nikoli niti razmišljala. Ob koncu mojih gimnazijskih dni so na Gimnaziji Bežigrad pripravili almanah s slikami vseh dijakov, pod njimi pa je vsak zapisal, kaj bo postal, ko bo velik. Pod mojo sliko piše, da bom veleposlanica v Parizu. Vedno sem verjela, da ima posameznik z jasnim ciljem in vztrajnostjo veliko moč spreminjati stvari na bolje, saj ima lahko še tako majhen korak velik odmev in dolgoročne pozitivne posledice.
Lani poleti ste kot prva Slovenka zaprisegli na Evropskem sodišču za človekove pravice. Kakšni so bili občutki ob zaprisegi v Strasbourgu, ko ste nekako »kronali« svojo mladostniško vizijo?
Na to, da lahko kot prva ženska sodnica iz Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice opravljam to izjemno odgovorno poslanstvo, sem izjemno ponosna. Na sodišču je med 45 sodniki trenutno samo 16 sodnic.
Mednarodno sodstvo in diplomacija sta dolgo veljala za predvsem moški svet. Kako z današnje perspektive in z vrha te institucije vidite položaj žensk v mednarodnem pravu?
Položaj se izboljšuje, čeprav je deklarirana enakost žensk še vedno daleč od dejanske. Družbeni stereotipi so še vedno prisotni, včasih tudi na nezavedni ravni, kar pri kakšnih moških kolegih, ko so na to opozorjeni, povzroči celo presenečenje. Nekateri so nato pripravljeni svoj odnos pri delu tudi spremeniti.
Včasih težko razumljivo je, kako spol vpliva tudi na protokol, ki si ga kot ženska deležna ob nekaterih priložnostih, kjer sta pogosto opazna veliko večja doslednost in izkazovanje spoštovanja funkciji, kadar gre za moške kolege.
Poleg tega pa gre tudi za čisto praktične ovire. Le dve sodnici od 16 sva trenutno v Strasbourgu s svojima partnerjema. Mandat, ki traja devet let, v tem času pa tudi ni nobenih nadomestil ali dodatkov za partnerje, marsikoga odvrne od selitve in iskanja nove zaposlitve v Franciji, kjer je praviloma potrebno tudi znanje francoskega jezika.
Trenutno je vaše življenje razpeto med dvema državama. Kako zahtevno je v praksi krmariti med francosko Alzacijo in Slovenijo ter ob vseh obveznostih ohranjati stik z domovino?
Nerazumljivo mi je, da je Strasbourg — evropska prestolnica, ki gosti sedeže Sveta Evrope, ESČP in Evropskega parlamenta — pravzaprav skoraj brez vsakršnih letalskih povezav z našim delom Evrope. To je velika praktična ovira, v zadnjem letu pa sem ogromno časa preživela na avtocesti med Strasbourgom in Ljubljano. Ne glede na trenutno življenje in delo v Strasbourgu pa je Slovenija vedno v mojem srcu, na vseh promocijskih plakatih in publikacijah v pisarni in alzaškem domu, pa tudi na jedilniku ob vsakršni priložnosti, ki jo gostim.
Vaša pot na področju mednarodnega prava se je začela v prostorih Pravne fakultete. Kako so avtoritete slovenske diplomacije, od zaslužnega profesorja dr. Boruta Bohteta do dr. Mirjam Škrk in dr. Danila Türka, izoblikovale vašo strokovno držo?
Vpis na študij prava na ljubljanski Pravni fakulteti je bil zame samoumevna odločitev zaradi priložnosti, da bom lahko poleg domačega študirala tudi mednarodno pravo. Čeprav je bilo to takrat na voljo šele v četrtem letniku, sem izbrala vse mednarodnopravne predmete in se pri izbirnem predmetu diplomatsko in konzularno pravo še posebej navdušila nad predavanji profesorja dr. Boruta Bohteta, ki je postal tudi mentor pri diplomskem delu ter pozneje na magistrskem in doktorskem študiju. Njegovo znanje, izkušnje v diplomaciji, vključno z delom za Organizacijo združenih narodov, njegova artikuliranost in pokončna drža so me navduševali, njegova kolegialnost pa spodbujala še mnogo let na moji nadaljnji poti.
Moja poklicna pot v svet mednarodnega prava in diplomacije pa se je po študiju prava pravzaprav začela na Ministrstvu za zunanje zadeve, v Sektorju za mednarodno pravo. Za priporočilo ob prijavi na pripravništvo na ministrstvu sem posebej hvaležna prezgodaj preminuli veleposlanici Idi Močivnik, katere modrost in preudarnost sta bili trajen zgled za mojo kariero. Po zaposlitvi na Katedri za mednarodno pravo Pravne fakultete sem imela priložnost poklicno sodelovati s prof. dr. Bohtetom kot predstojnikom katedre.
Pozneje sta katedro vodila tudi prof. dr. Danilo Türk in prof. dr. Mirjam Škrk. Najdlje sem sodelovala prav z njo, ki je ne samo kot velika strokovnjakinja, ampak tudi kot ženska v mednarodnem pravu z menoj delila svoje neprecenljive izkušnje in številne nasvete. Tudi vsi mlajši kolegi, ki sem jih imela nato sama kot predstojnica priložnost usmerjati, so prispevali k mojemu oblikovanju, prav tako kolegi z drugih kateder in vse generacije študentov, ki sem jih poučevala in mentorirala.
Svoje znanje še vedno vztrajno predajate naprej. Med drugim ste mentorica pri doktoratu izjemni slovenski pravnici, sodnici na Mednarodnem kazenskem sodišču Beti Hohler. Kako doživljate ta preskok iz vloge profesorice v vlogo sodnice?
Predvsem je delo sodnice po eni strani veliko bolj samotno, osredotočeno predvsem na pisna gradiva, vsebinsko pa na konkretna vprašanja, ki jih odpirajo posamezni primeri. Človeških interakcij je bistveno manj, saj sodniki v Strasbourgu, drugače kot sodniki v Luksemburgu, nimamo svojih kabinetov pravnikov, s katerimi bi sodelovali na dnevni ravni. Hvaležna sem predsedniku sodišča, ki brez zadržkov dovoljuje tudi akademsko delo sodnikov, seveda v mejah, ki ne vplivajo na sodniško delo. Delo s študenti mi je bilo vedno v veliko veselje in hvaležna sem za vsako priložnost, ko lahko z njimi razmišljam iz okvirjev in raziskujem področja, ki segajo tudi prek mednarodnega prava človekovih pravic.
Vaša sedanja funkcija zahteva tudi strogo sodniško nepristranskost in molčečnost. Vam je ob številnih svetovnih krizah, ki smo jim priča danes, kdaj težko zadržati komentar?
Za sodniško delo je poleg neodvisnosti od katerekoli vlade izjemno pomembna ne le subjektivna nepristranskost, temveč tudi objektivni videz nepristranskosti. Zato se sodniki ne opredeljujemo do zadev, ki bi se lahko v kakršnikoli obliki pojavile pred sodiščem. Marsikdaj bi si kot mednarodna pravnica želela določena dogajanja v svetu strokovno pokomentirati, a se tega zaradi spoštovanja načela neodvisnosti in nepristranskosti vzdržim. Vsekakor pa menim, da so sicer pravniki posebej poklicani in usposobljeni, da se kompetentno odzivajo na družbeno dogajanje, v pravi meri, seveda, in zlasti na svojih strokovnih področjih.
Živimo v negotovih časih. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v Združenih narodih poudarila nujnost zavračanja arogance in agresije. Pa vendar opazujemo skrb vzbujajoč vzpon avtoritarnih politik, slabljenje institucij liberalne demokracije ter pomik v smeri vse bolj multipolarnega sveta. Smo se dejansko znašli v globoki krizi multilateralizma?
Da, ne moremo si zatiskati oči, da je multilateralizem, kot smo ga poznali, v krizi. Predvsem v oči bode izrazito pomanjkanje potrebnih sredstev, da bi lahko mednarodne organizacije učinkovito uresničevale vse zastavljene cilje in naloge.
Zdi se tudi, da se nekatere države požvižgajo celo na kogentne norme mednarodnega prava, kot so prepoved uporabe sile, zaradi česar po svetu divja največje število oboroženih spopadov od časa druge svetovne vojne dalje. Nekateri se ne ozirajo niti na prepoved genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev. To vzbuja izjemno skrb in želim si, da gre le za fazo, ki bo čim prej minila, morda tudi s poenotenjem in skupnim nastopom večje skupine manjših držav, h katerim bi se lahko pridružila tudi Slovenija. Dobro je tudi, da čeprav morda včasih prepočasi, sodni mlini meljejo in storilci mednarodnopravnih kršitev dolgoročno ne uidejo odgovornosti.
Ob spremljanju vojnih žarišč in kršitev mednarodnega humanitarnega prava se zdi, da pravo pogosto »potegne kratko« v primerjavi z orožjem in interesi velesil. Kakšna je realna moč mednarodnih sodišč pri pregonu kršitev humanitarnega prava?
Ko so države sprejele pogodbe na področju mednarodnega humanitarnega prava, vanje niso želele vključiti tako imenovanih kompromisornih klavzul, ki bi v primerih kršitev teh pogodb omogočile obvezno pristojnost kakšnega sodišča ali arbitraže. Zato se le omejeno število primerov pred meddržavnim sodiščem v Haagu ukvarja z vprašanji kršitev mednarodnega humanitarnega prava, večje število primerov pa poteka na podlagi mednarodnih pogodb s področja človekovih pravic. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice se je že večkrat soočilo z zatrjevanimi kršitvami v primerih oboroženih spopadov. Sodbe v takih primerih pomembno prispevajo k razjasnitvi dejanskih razmer in služijo kot trajen zapis, ki se lahko zoperstavi morebitnim poznejšim poskusom potvarjanja zgodovine.
Na ESČP se srečujete z najhujšimi človeškimi stiskami. Nam morda lahko razkrijete kakšen primer, ki se vas je še posebej dotaknil?
Zame so posebej srce parajoči primeri zlorab otrok, zlasti v kontekstu oboroženih spopadov.
Iz časa v odboru ZN za človekove pravice lahko omenim primer pritožnice, ki jo je vojska ugrabila kot malo deklico, jo nato več let na vse načine zlorabljala, nato pa, ko je bila prestara za njihove potrebe, zavrgla. Vrnila se je k svoji družini, ki jo je zavrnila.
Nato si je na drugem koncu države le ustvarila družino, a jo je tudi slednja, ko je izvedela za njeno preteklost, izobčila. V povsem brezupnem položaju je nato prišla v stik z nevladno organizacijo, ki ji je omogočila pritožbo na odbor.
Po ugotovljenih kršitvah človekovih pravic smo člani odbora prejeli njeno zahvalno pismo, v katerem je zapisala, da so naše ugotovitve prvo priznanje v njenem življenju, da je žrtev številnih kršitev, ne pa sama odgovorna za svojo tragično usodo — kar ji pomeni več kot katerakoli odškodnina. Ta primer lepo pokaže, kako veliko katarzično moč imajo lahko odločitve mednarodnih teles na področju človekovih pravic.
Ko človek prebira vaš življenjepis, dobi občutek, da živite tri življenja hkrati.
Moje delo je moja velika strast, radovednost in vedoželjnost pa veliki gonilni sili. Seveda pa brez podpore družine in prijateljev ne bi šlo, za kar sem vsem neskončno hvaležna.
Prispevek je bil objavljen v številki revije Obrazi 05/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
PREBERITE ŠE:
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
