Miran Juršič MPA

Pred kratkim sem gledala film Sem ženska, biografski film o avstralski pevki Helen Reddy, ki se je dogajal v šestdesetih. Presunjena sem bila, kako malo besede so imele ženske v glasbeni industriji, pa seveda še kje. V politiki in ne nazadnje tudi doma. Je danes bistveno drugače?

Filma nisem gledala, poznam pa naslovno pesem, I Am Woman, ki je bila v letih, ko sem se rodila, in še dolgo po tem prava feministična himna, Helen pa je bila glas upanja za milijone žensk. Seveda obe veva, da ne gre le za slabo zastopanost glasbenih producentk in menedžerk, mislim, da to velja tudi za vse druge kulturne in umetniške panoge, pa za gospodarstvo, politiko, znanost itn. Ravno sem prebrala nov slovenski roman Cimra, prvenec Simone Hamer, ki je sicer podložen z zgodbo o nekem mladem paru, a med vrsticami resno opozarja tudi na uborno zastopanost žensk na višjih akademskih položajih. Piše o tem, kako težko se »ostareli profesorji spokajo v penzion« ter kako svoje naslednike raje iščejo med mlajšimi kolegi kot med kolegicami s katedre …

Kaj ženske delamo narobe? Ali za boj za enakopravnost izbiramo napačna sredstva? Ali res z željo po emancipaciji kastriramo moške?

To so izjemno občutljiva vprašanja, dotikajo se širše družbe in medosebnih odnosov na številnih ravneh. Ni univerzalnega odgovora, ker vsak oz. vsaka to bitko bije in doživlja po svoje. Emancipacija bi morala vsem omogočiti enake možnosti, enakopravnost in spoštovanje – v službi, doma, v družbi, povsod, ne glede na spol, in to po mojem ne zmanjšuje moške moči niti ne »kastrira« kogarkoli … Gre le za odpravo neenakih struktur, ki omejujejo tako ženske kot moške. Na to temo smo pred tremi leti pri naši založbi izdali tudi prevod zelo odmevne knjige britanske aktivistke Caroline Criado Perez. Naslov knjige je Nevidne in pojasnjuje, kako so ženske pogosto spregledane v različnih raziskavah, podatkih in načrtovanju, kar vodi v neenakopravnost na različnih življenjskih področjih in ima lahko resne posledice za zdravje, varnost in kakovost življenja žensk.

Miran Juršič MPA

Koliko knjig ste prebrali na to temo, koliko pogovorov ste predebatirali, koliko filmov pogledali, koliko razlik premislili?

Ves čas me zanimajo zgodbe in biografije močnih žensk, med filmi se najprej spomnim na kultno Thelmo in Louise, ki skupaj pobegneta iz zatiralskega okolja, pa dokumentarec o Malali, ki se poganja za pravico deklet do izobraževanja … Med klasično feministično branje seveda sodi Drugi spol – Simone de Beauvoir, temeljna filozofska in kritična analiza spolnih vlog … Ker sem tudi sama mati mladega dekleta, mi je še posebno dragocena knjižica Chimamande Ngozi Adichie z neobičajnim naslovom Ljuba Ijeawele, a neprecenljivo vsebino. To je pismo, s katerim je Adichie svoji prijateljici zapisala 15 nasvetov, kako opolnomočiti hčerko, da postane močna in neodvisna ženska. Debate o tem, kaj pomeni biti ženska danes, so nadvse pomembne. Upam, da jih spodbujamo tudi z izdajanjem knjig.

Kako in kdaj so v vaše življenje prišle knjige?

Moj mož Samo pravi, da se nama knjige pretakajo po žilah, že od otroštva so vsi okoli mene veliko brali, starši, prijateljice, sosede, učiteljice, tudi fantje. Doma smo imeli precej veliko družinsko knjižnico … Ampak branje knjig je nekaj povsem drugega kot njihovo izdajanje. Dokler sem bila le strastna bralka, sem o knjigah razmišljala zgolj skozi zgodbe, ki so jih prinašale, in skozi znanje, ki so ga ponujale, pa seveda sem srkala občutja, navdih in uteho v letih odraščanja, da ne govorim o samorefleksiji in spoznavanju sveta. Knjige so bile ljubezen na prvi pogled, so vezivo skupnosti in zemljevid do samega sebe.

Miran Juršič MPA

Kaj vam dajejo knjige danes, ko so postale tudi orodje za vaše preživetje in del družinskega posla?

Včasih sploh nisem razmišljala o tem, kako knjige nastanejo. Kot bralka sem seveda vedela, da nekje živijo pisatelji, ki pišejo romane, pesniki, ki pišejo pesmi, neki popotniki se potepajo po svetu, znanstveniki nekaj odkrivajo … in to vse (pa še marsikaj drugega) se potem z neko čarovnijo prelije v knjige, ki stojijo na policah v knjigarni in knjižnici, jaz pa jih lahko odnesem domov in v miru preberem. Danes, po več kot četrt stoletja dela v knjižni panogi, pa mi je presneto jasno, da za vsako izdano knjigo preteče precej kapelj znoja, preden ugleda luč sveta. Če malo parafraziram, »potrebna je cela vas, da zraste ena knjiga«, še posebej, če je dobra. Knjiga ni klasičen trgovski izdelek in vsaka prinaša poslovno tveganje, a moja strast in radovednost do njih sta isti tudi danes, ko se z njimi ukvarjam profesionalno.

Čisto vaš otrok je revija Bukla, revija za bralce knjig, sami ste si jo »izmislili«, sami pridobivate sredstva zanjo, in če se ne motim, bo letos praznovala 20 let obstoja. Vaš ponos?

Bukla ni samo moj otrok, s Samom sva jo skupaj zasnovala in si zamislila osnovni koncept – čim več predstavljenih knjig, velika naklada, brezplačnost in nacionalna pokritost – jaz sem pa tista, ki od njenega rojstva malo bolj skrbim zanjo. In da, letos praznujemo 20 let izhajanja, več kot 180 številk je izšlo, na tisoče knjig smo predstavili v njej, nepregledno število avtoric in avtorjev, neverjetno se mi zdi in zelo sem vesela, tudi ponosna na njeno vlogo v knjižnem polju.

Naša največja knjižna vplivnica je bila žal pokojna Manca Košir. Kako ste doživljali njen odnos do knjig, njeno ljubezen do pisane besede?

Manca je bila ena in edina. Poleg vsega, kar je naredila za promocijo knjig in branja – ustanovila je številne je bralne klube po vsej Sloveniji – je imela več kot 15 let tudi svojo rubriko Knjiga meseca v reviji Bukla.

Veliko stvari jo je zanimalo, radoživost in zvedavost sta jo poganjali, pogosto je odgovore iskala tudi v knjigah, da ne govorim o tem, da je tudi veliko pisala in objavila več knjig intervjujev in svojih dopisovanj z različnimi ljudmi. Brala in pisala je tudi poezijo ter bralcem Bukle pogosto prinašala nevsakdanja bralna priporočila in odpirala nove svetove. Prav v teh dneh je pri založbi Goga izšla tudi njena biografija, veliko monumentalno delo z naslovom Manj je mene, bolj sem Jaz, ki ga je iz Mančinih arhivskih zapisov tematsko uredil in sestavil naš prijatelj in sodelavec Žiga Valetič. Ta knjiga je lep prikaz njenih številnih zanimanj in neusahljive življenjske energije, ljubezni in radosti. Vsi, ki imamo radi knjige, Manco Košir neizmerno pogrešamo.

Miran Juršič MPA

Še dve sodobni knjižni vplivnici morava omeniti, ki sami sebe najbrž ne bi imenovali tako: Vesna Milek in Irena Štaudohar. Obe strastni bralki in strastni pisateljici. Zaljubljenki v knjige.

Da, tudi Vesna in Irena sta že dolgo zavezani knjigam, o njih znata pisati z žarom, ki ga sicer kar malo pogrešam v sodobnem novinarstvu. Naše knjižne poti so se v zadnjih letih že velikokrat križale in nekaj svojih knjig sta objavili tudi pri nas. Vesna je mojstrica poglobljenih intervjujev z različnimi ustvarjalci in pri nas sta že pred leti izšli dve knjigi njenih Intervjujev, piše pa tudi unikatne knjige o zgodovini in kulturi (Pariz, ljubezni iz drugih časov, Ogledala). Kot romanopiska je Vesna zelo čutna in ekspresivna, pred leti sta me naravnost očarala njena romana Kalipso in Če, to pomlad pa sem se z užitkom potepala po starem Egiptu z njeno Kleopatro.

Osebna rast

Vesna Milek: "Sami veste, naše rane delujejo kot magnet"

Irena je bolj esejistka, piše izjemno poetične meditacije o naravi in vanje vpleta svoje knjižne premisleke, vrhunska je v intimnih biografskih refleksijah, v knjigi Kaj hoče ženska? se npr. poglobi v življenja in misli karizmatičnih umetnic, da bi skupaj z bralci lažje zapopadla notranje silnice, ki oblikujejo velike ženske … in sva spet pri ženskih vprašanjih. (smeh) Irena in Vesna sta več kot vplivnici, sta pisateljici, novinarki in ustvarjalki vsebin, ki jih je vredno deliti. Čeprav je seveda res, da obe svoja bralska doživetja občasno delita na družbenih omrežjih, iskreno in brez zadržkov pa podpirata tudi knjige svojih pisateljskih kolegov in kolegic – kar se mi zdi izjemno lepo in dragoceno za domačo literarno skupnost.

Spomnili ste me na Bernardo Žarn. Tudi njene objave na FB so zgolj in samo odlomki iz knjig, ki jih prebira, in zraven izjemne fotografije. Je Bernarda vplivnica?

Absolutno, vsak zapis o knjigah je dragocen, če je objavljanje dobronamerno, kontinuirano in ima dovolj sledilcev, pa še toliko bolj … Verjetno tudi Bernardi ne bi bilo všeč, če bi ji rekli, da je knjižna vplivnica, saj počne cel kup pomembnih reči, a nekje je rekla, da ji knjige »odpirajo okna navzven in navznoter«. To se mi je zdela tako lepa misel, morda jo je od kod povzela in sem si jo zapomnila. Taki zapisi so tudi zame osebno spodbuda, da se založniki sploh še ubadamo s knjigami. Danes se namreč številni samorazglašajo za knjižne vplivneže in potem po omrežjih pametujejo o cenah knjig, čakalni vrsti v knjižnicah in celo o napačnih poslovnih odločitvah založnikov … Kritična misel je seveda pomembna in dobrodošla, vendar je pomembno tudi to, kdo jo izreka. Bernarda je v svojih izjavah vedno blaga in poglobljena, pri knjigah opozarja na tisto, kar se je dotakne, kar jo pozitivno navdihne, in to deli z bralci. Podobno spodbudno o novih knjigah poročajo tudi kake druge novinarke in pisateljice (večinoma ženske, res!), ampak načrtno in sistematično to že dve desetletji počne tudi revija Bukla. Morda pa je Bukla največja knjižna vplivnica na naših tleh. (smeh)

Miran Juršič MPA

Kaj pa menite o umetni inteligenci? Jo uporabljate?

Umetna inteligenca se mi zdi izjemno zanimivo orodje, ki lahko pomaga pri marsičem v vsakdanjem življenju, tudi pri delu in ustvarjanju.

Pred dnevi smo s prijateljicami načrtovale potovanje, in ker so se mnenja o želenih destinacijah precej razlikovala, smo ChatGPT preprosto vprašale za prednosti in slabosti dveh različnih krajev. Neverjetno, kako natančno analizo je naredil … Seveda je primerjavo takoj želel dopolniti še z načrtovanjem poti in predlogi mest, kjer se je nujno treba ustaviti, pa kje se najbolje je in pije … Za kaj takega bi potrebovale več ur brskanja po medmrežju. Logično je, da GPT daje najbolj točne odgovore pri temah, za katere ima v svojih bazah veliko podatkov, a umetni inteligenci ne moremo kar slepo zaupati …

Koliko je boste pripustili? Koliko nam bo spremenila življenje?

Za zdaj umetno inteligenco bolj malo uporabljam, morda pri reševanju kakih rutinskih nalog in pri klasičnem raziskovanju … Verjamem pa, da bo sčasoma zelo spremenila številna področja dela, močno bo vplivala tudi na knjižni posel. Sodobni strojni prevodi, umetno ustvarjene ilustracije in računalniško predelane vsebine so čedalje večja realnost založniškega posla, v kreativni industriji so na udaru številni poklici … A pri vsakdanjih odločitvah se ne moremo zanašati na umetno inteligenco, bolj zaupam v človeško presojo in empatijo.

Osebna rast

Potlačeno v človeku ne izgine, postane napetost, jeza in celo bolezen

Koliko se bojite umetne inteligence?

Strah je razumljiv, zdi se mi, da s premišljenimi mejami, etiko in nadzorom lahko dovolimo umetni inteligenci vpliv le tam, kjer naše delo podpira, ne smemo pa ji dovoliti, da bi ga povsem nadomestila.

Se povsem strinjam. Kako pa vi skrbite za to, da svet ne bo šel kar takoj »v maloro«? Kar se tiče onesnaževanja, ogrevanja …

Poskušam živeti čim bolj preprosto in odgovorno – ne pretiravam s kopičenjem stvari, ki jih ne potrebujem, na krajše razdalje grem pogosto peš ali s kolesom, v službo se voziva skupaj s Samom, tako na uredništvu kot doma skrbim za recikliranje in pazim, da ne zapravljam energije po nepotrebnem.

Verjamem, da lahko vsak posameznik s svojimi malimi koraki prispeva k temu, da svet počasneje drsi »v maloro« – in da se prav v majhnih, vsakdanjih dejanjih lahko začnejo največje spremembe.

Se kaj ukvarjate s tem, kaj naj bi bil smisel življenja, katere stvari so v življenju najbolj pomembne?

Se mi zdi, da se s tem vprašanjem slej ko prej, predvsem v zrelih letih, začne ukvarjati marsikdo. Sama verjamem, da smisel življenja ni ena sama velika resnica, ampak je kot mozaik, sestavljen iz drobnih stvari: pomembni so ljubezen, odnosi, ustvarjalnost, branje, radovednost in občutek, da nekaj daješ tudi drugim, pomembni so družina, prijatelji, zdravje, knjige, narava … Seznam je neskončen in na njem je verjetno vse, kar nam prinaša mir, veselje in občutek, da smo na pravi poti.

Intervju je bil objavljen v septembrski številki revije Obrazi 09/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.