revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Začelo se je z nelagodjem v trebuhu. Pozneje je prišla slabost. Tista tiha, zahrbtna slabost, ki se prikrade iz ozadja, da ti je v trenutku postane jasno, da nekaj ni v redu. »Kot bi se začenjala trebušna viroza,« pripoveduje Tom. Nato je udarilo z vso silo. Slabost se je stopnjevala iz minute v minuto, močno bruhanje, ki se ni ustavilo, in sočasno še driska. Pil je vodo po žlički, da bi nadoknadil izgubljeno tekočino, pa je tudi to izbruhal. Ure so minevale, zdelo se je, kot da ne bo nikdar popustilo. Ko je najhujše vendarle minilo, sta ostali izčrpanost in bolečina v trebuhu. Naslednji dan skoraj ni mogel jesti. Družina je medtem že iskala vzrok in ga tudi našla.

Pred kratkim je Tom praznoval rojstni dan, zato so mu ob obisku sorodniki želeli podariti nekaj sladkega. V priznani slaščičarni so izrecno opozorili, da potrebujejo sladico brez glutena. Dobili so čokoladni mousse. Sladico so preverili trije ljudje, prebrali deklaracijo, se pogovorili z osebjem. »Na listku je pisalo samo soja. Nič o glutenu. Vsi smo bili prepričani, da je vse v redu,« se spominja. A sladica, ki naj bi bila varna, je vsebovala pšenico. Gluten. Nekaj, česar Tomovo telo ne prenese niti v sledovih.

Zdravje

Spomladanske alergije: daljša sezona, hujši simptomi

Celiakija ni »smer prehranjevanja«

 To ni zgolj občutljivost za gluten. Gre za kronično avtoimunsko bolezen, ki je tudi sodobna medicina ne zna pozdraviti. Pri teh bolnikih telo ob stiku z glutenom napade lastne celice, najpogosteje v tankem črevesu. Lahko se okvari njegova sluznica, resice, ki so odgovorne za vsrkavanje hranil, pa se sploščijo in izginejo.

»Ljudje pogosto mislijo, da je to neka dieta. Da sem si izbral, da ne jem glutena. Pa ni tako. Če bi lahko, bi z veseljem pojedel kos kruha ali pico. Ampak ne morem. Moje telo tega ne prenese,« pravi Tom. Edino zdravilo je stroga, dosmrtna brezglutenska dieta. In stroga pomeni res stroga – manj kot 20 mg glutena na kilogram izdelka. To ne pomeni le izogibanja pšenici, ječmenu, rži, piri in pogosto tudi ovsu, ampak tudi izjemno natančnost pri izbiri vseh predelanih živil. Gluten se lahko v hrano prikrade kot aditiv ali s kontaminacijo med proizvodnjo. Že rezanje brezglutenskega kruha z nožem, na katerem so ostanki glutena, je lahko dovolj za reakcijo.

Največji izziv je hrana v restavraciji

Tom pravi, da je prehranjevanje zunaj doma eden največjih izzivov njegovega vsakdana. »Zelo težko grem v kakšno restavracijo. Pice skoraj nikjer ne dobim. Tudi če jo ponujajo, me je strah navzkrižne kontaminacije. Navadna moka je povsod – na pultih, v zraku, na rokah osebja. Dovolj je, da pade na mojo pico, pa sem spet tam, kjer sem bil po tistem moussu.« Podobno je pri cvrtju. Če se v istem olju cvrejo panirani izdelki, je olje kontaminirano. Krompirček je sicer brez glutena, a Tom ga ne sme jesti, če je bil cvrt v istem olju kot sir. »Velikokrat se počutim, kot da sem tečen ali zahteven. Ampak nimam izbire. Če ne vprašam, tvegam zdravje.«

Zdravje

Rdečica, utrujenost, palpitacije: kako razumeti histaminske težave

Tudi pri sladoledu se skrivajo pasti

Veliko sladoledov vsebuje gluten, še večja težava pa je postrežba. Tom pravi, da ima veliko ponudnikov brezglutenske kornete, kar je odlično. A skoraj vedno mu na vrh položijo tisti mali vafelj, ki ga dobiš zraven. Čeprav opozori, mu ga dajo. In to je kontaminacija. Lahko bi ga preprosto upoštevali, pa ga ne. Tom opaža, da ljudje pogosto ne razumejo, kaj celiakija sploh je. Ne vedo, da lahko človeka spravi v bolnišnico. Da lahko nekaj, kar je za druge malenkost, njemu povzroči ure bruhanja in dehidracijo.

Tomova zgodba ni osamljena. Je realnost tisočih ljudi, ki morajo vsak dan preverjati etikete, spraševati osebje, zavračati hrano, ki je videti popolnoma nedolžna, in se izogibati krajem, kjer je moka v zraku. Če Tom ne vpraša, tvega zdravje. Če zaupa napačni informaciji, ga čaka noč, kot je bila tista po moussu. Želi si predvsem več razumevanja in znanja. Ni treba, da vsi poznajo medicinske podrobnosti. Dovolj je, da vedo, da je celiakija resna bolezen. Da gluten ni šala. In da je za ljudi, kot je on, pomembno, da je hrana res varna.

 Slovenija ima malo brezglutenskih stvari

Slovenija je po njegovih besedah pri ponudbi precej omejena. »Svetovno znana veriga hitre prehrane pri nas nima brezglutenskega hamburgerja, v Italiji in Avstriji ga pa dobiš. Tam je izbira širša, cene nižje, ljudje pa bolj ozaveščeni.«

Poleg omejene ponudbe se Tom vsak teden srečuje še z enim problemom – ceno. Brezglutenski izdelki so pogosto tudi dvakrat dražji od običajnih. Razlogov je več. Brezglutenske surovine, kot so riževa, koruzna ali ajdova moka, so dražje od pšenične moke. Proizvodnja mora potekati v ločenih prostorih ali na ločenih linijah, da se prepreči kontaminacija. Ker je trg manjši, so serije izdelkov manjše, kar dviguje stroške. Poleg tega morajo proizvajalci redno opravljati testiranja in pridobivati certifikate, kar dodatno zviša ceno. V tujini se razlika občuti. V Italiji je ponudba ogromna, da skoraj ne more verjeti, kaj vse obstaja, cene pa nižje. Pri nas je vse dražje in izbira manjša, pravi Tom.

revija Jana