revija Jana

Prijateljici Vesni, o njenem boju z rakom sem že nekajkrat pisala (tudi kolegica Sonja Grizila je o njej pisala v prejšnji številki Jane), se je poslabšalo zdravstveno stanje. Videli oziroma slišali sva se vsak dan, živela je blizu mene, in če je bila pri močeh, se je sprehodila do mojega vrta. Jaz sem pila kavo, ona čaj in sva klepetali. O vsem, brez zavor. Vedno je prinesla s sabo kak priboljšek za moji domači živalci, maček Rocco in psica Tonka sta to dobro vedela in sta se takoj ugnezdila ob njej. Meni pa je bilo všeč, da ju ima tudi ona rada, in prav nič nisem bila ljubosumna, ko sta se stiskala z njo. Zadnje mesece je imela Vesna vedno hujše bolečine. Pred dvema tednoma je prvič prišla z berglo.         

Slovenija

Preganjamo tiste, ki ustvarjajo: absurd zakona o hrupu

                                            

»Nocoj spet nisem nič spala, tako me je vse bolelo,« je rekla čisto vsak dan, mene pa je stisnilo pri srcu od nemoči. Vse scenarije sva že preigrali, vse možne izhode sva že preverili, čutila sem, kako Vesna pred mojimi očmi izgublja moč in tudi voljo do življenja. Polzela mi je iz rok, moja draga sestrica. Pripravljala me je na svoj odhod s tega sveta, jaz pa tega preprosto nisem hotela slišati. Nisem zmogla. Sedela je na mojem kavču, pod noge sem ji dala še en stolček, da jih je imela nekoliko dvignjene, tako je čutila manj bolečin.« A ti nogice zmasiram?« sem jo vprašala. »Ne, hvala, ne paše mi, vse me boli,« je odgovorila Vesna. »Tudi koža me peče, če se me kdo samo dotakne. To je od tega deksametazona.« Ne samo, da sem trpela, ko sem jo poslušala in ji nisem mogla nikakor pomagati, hkrati sem se mučila tudi zaradi sebe. »Je to tudi moja prihodnost?« sem se večkrat vprašala, ko sem opazovala trpljenje svoje ljube prijateljice. Bo tudi mene rak tako stisnil v kot, da ne bom mogla čisto nič več? Kdaj se bo to zgodilo, čez dve leti, deset? Stresla sem z glavo, ne smem se prepustiti tem morbidnim mislim.     

Domači

Fredi Miler: Slabi ljudje rečejo in naredijo vse, da bi te zlomili

»Zdaj sem uredila vse, kar se banke tiče, računov, pa tudi trajnikov. Tudi za svojo mamo. Vse ima zdaj Roman na svojem računu, pa tudi vsa navodila sem mu natančno napisala, da bo vedel, kaj in kako, ko me ne bo več,« je razlagala prostodušno ob najini kavi, kot bi govorila o tem, kaj bova jutri kuhali. Prepričana sem bila, da močno pretirava s to napovedjo odhoda, saj je to počela že vse poletje, in to me je spravljalo v hudo stisko. »Nehaj, Vesna, prosim te,« sem ji večkrat rekla skoraj v solzah. »Ni še konec in nočem, da obupaš. Kaj pravijo zdravniki?« »Nič ne rečejo,« mi je odgovorila razočarano, »vsi se me otepajo. Metastaze so se razširile povsod po kosteh, v trebuhu se mi je pojavil nov rak, drugačen od tega, s katerim se borim že 13 let. Ne upajo si me operirati, nihče od zdravnikov noče prevzeti odgovornosti, ker vedo, da je operacija tvegana.« Tako je zadnje tedne na tem prekrasnem planetu moja uboga prijateljica letala od enega do drugega zdravnika, od Poncija do Pilata, pregledovala svoje zdravstvene izvide, rentgenske slike, se posvetovala z zdravniki iz drugih držav, vse brez uspeha. Nihče ji ni hotel/mogel/znal pomagati. Vsak dan je bolj usihala. Vsak dan je je bilo manj. Nič več ni jedla, sušila se je pri živem telesu. »Ne vem, koliko časa bom še zdržala,« je rekla žalostno, »če grem na operacijo, bom pristala v invalidskem vozičku in še stomo bom imela. To pa zame ni nobeno življenje. Grozno me boli. Vsak dan spijem več teh morfijevih kapljic.«                           

O njih sva se večkrat pogovarjali. »Ko bo hudo in ko ne bom več mogla prenesti bolečin, bom spila celo flaško morfija in bo konec muk,« mi je večkrat rekla. Seveda je nisem jemala resno. Kako pa naj bi jo? Razumela sem, da rak ni napadel samo njenega telesa, temveč napada tudi njenega duha. Tudi o evtanaziji sva se večkrat pogovarjali, saj je bila Vesna goreča zagovornica dostojne in milostne smrti. »Nočem trpeti,« je večkrat poudarila. »Nočem trpeti ob koncu življenja. Nočem oditi v bolečinah, nepokretna, v plenicah. Hočem zaspati v svoji postelji, v objemu svoje ljubezni. Mirno in varno, ljubeče, samo to si želim.« In to sem ji obljubila, kaj sem pa hotela. Ampak takrat, ko jo je telo tako bolelo, da se ni mogla niti premakniti, bi ji za to, da  bi se počutila bolje, obljubila vse, tudi to, da ji z vrha Himalaje prinesem zdravilno rožo, ki bi jo ozdravila. 

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.