Osebni arhiv

Fredi Miler tudi pri 58 v svojem domačem studiu ustvarja glasbo z enakim zagonom kot tedaj, ko je kot šestošolec v koloniji na kitaro brenkal Sivo pot. Nedavno je premagal raka, a kadar stopi za sintesajzer, prime v roke mikrofon in naredi žur, pri sebi ve: še bo luštno. Proletarec, ki ustvarja glasbo, ali glasbenik, ki mu fizičarjenje ni tuje – najsi bo kakorkoli že, v Sloveniji je le malo izvajalcev, ki bi lahko bili še bolj ljudski od človeka, ki je svoj čas vrtal v rudniku in ki še dandanes ve, kako je, ko moraš čarati s položnicami.

Iz zvočnika pred menoj butne glomazen tehno ritem, doneči utripi norega srca 90., ki v hipu razbijejo sivino postmodernega vsakdana. Spretni prsti poletijo prek tipkovnice velikega sintesajzerja in prek ritma naložijo preprosto zaporedje znanih akordov, ob katerih se nevronske povezave v mojih možganih razsvetlijo kot lučke na božični jelki.

Osebni arhiv

»Tek je dvanaest sati,« zapoje možak za klaviaturami in moj notranji otrok se še isti hip požene naprej; dolgo, že teh prislovičnih trideset in nekaj let, sanja(m) o vrnitvi tistega preprostega časa, ko je bil ta otrok nazadnje svoboden – časa koles BMX, nepobritih pazduh in Princa iz Bel Aira. Devetdeseta so nazaj vsaj za nekaj minut. »Zavedi me da ne bude do-osadno!« pritegnem s polnimi pljuči. S Fredijem Milerjem se spogledava in sočasno pobalinsko zareživa kot dve razklani meloni, ko pisani zvoki mladosti pljuskajo barvo čez dopoldansko zaspani, z oblaki in novicami iz sveta in domovine postarani obraz Črne na Koroškem.

Studio si je moj gostitelj uredil kar v spalnici skromnega kletnega stanovanja tik ob glavni cesti, v katerem prebiva z ženo; medtem ko najbolj priljubljene blagovne znamke slovenske glasbene scene klepajo in miksajo svoje hite v vrhunsko opremljenih komorah s pulti kakor iz NEK Krško, je Milerjeva mešalna miza postavljena komaj dober meter od zakonske postelje. Znajdi se, kakor veš in zmoreš – tako to pač počne prislovični mali človek. Več nemara tudi ne potrebuje. »Izdal sem že okoli 130 komadov, deset gor ali dol,« se pohvali sogovornik. »Zdaj ustvarjam predvsem za hrvaški trg, nazadnje sem naredil pesem Nek se čuje moja pjesma; res dober komad. Hrvaščina je nekako bolj mehka, spevnejša, lažje najdem rimo,« še doda.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana