Mateja J. Potočnik

Sobota, 27. september, ura je približno 14. Dobim enega najbolj šokantnih telefonskih klicev v življenju – ko sem že mislila, da je Vesna Prijatelj mrtva, me je poklicala

Govorila je jasno in jezno, čeprav njen glas ni bil več tako močan, kot sem ga bila vajena. Razložila mi je, zakaj je v bolnišnici in ne doma, kjer bi samoevtanazijo lažje izpeljala. Dva dni pozneje se je poslovila, medtem pa smo lahko na Facebooku in v medijih spremljali njen obupni krik: »Prosim, pomagajte mi umreti!«

Upajmo, da so ga slišali tudi tisti, ki imajo polna usta etike in morale in so zbrali dovolj podpisov, da na referendumu spodbijejo že sprejeti zakon o pomoči pri samomoru neozdravljivo bolnih.

Vesna je želela živeti – dokler je bilo to življenje

Čeprav mnogi zgodbo že poznate, jo moram zapisati, saj njenim sledilcem in prijateljem nekateri pomembni delčki manjkajo. Najprej – Vesna Prijatelj, doktorica znanosti in odlična poznavalka zdravstva, ni hotela umreti, ampak živeti.

Mateja J. Potočnik

Pred dvanajstimi leti je zbolela za rakom, ki se je potem ugnezdil na hrbtenico, posegi niso bili mogoči in prognoza je bila najslabša. Vesna je po vsem svetu iskala terapije, ki bi ji ne le podaljšale življenje, temveč tudi omogočile, da bi živela kolikor toliko normalno. Zelo je bila zadovoljna z obravnavo na Onkološkem inštitutu, je pa seveda razumela, do kod seže uradna medicina.

Njeni sledilci in prijatelji smo na Facebooku lahko spremljali, kako se bori za življenje, kako učinkujejo pripravki in terapije, ki jih je preizkušala. A hkrati smo vedeli, da noben njen dan ne mine brez hudih bolečin. Ker pa je kljub temu ob podpori svojega moža živela prijetno in zanimivo, ukvarjala se je z likovno umetnostjo in predvsem oboževala morje, kjer se je še do nedavnega potapljala, čeprav je komaj hodila, je imelo njeno življenje smisel.

Drugače povedano, dopovedovala nam je, da dokler ji bolečina dopušča, da ima stike s prijatelji in počne stvari, ki jo izpolnjujejo, bo trpela, ko pa bo ostala samo bolečina, hoče dostojanstveno oditi. In to se je zgodilo prejšnji teden.

Mateja Jordovic Potocnik

Samoevtanazija

Dr. Vesna Prijatelj je bila dejavna članica Srebrne niti in podpornica zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja neozdravljivo bolnih. S svojimi nastopi in navsezadnje tudi s svojim primerom (umiram!) je tudi najbolj gorečim nasprotnikom asistiranega samomora izbijala orožje iz rok. Noben zdravnik v resnici ne ve, kako zelo trpi bolnik, telesno in duševno; mnogo več vedo medicinske sestre (kar je Vesna po osnovnem poklicu bila), svojci in prostovoljci, ki spremljajo na smrt bolne.

Ko sva se pred dvema letoma pogovarjali, mi je rekla, da bi strašno rada doživela uresničevanje omenjenega zakona, ker bi potem lahko umrla v naročju svojega moža. Ker pa je predobro poznala našo dolino šentflorjansko, mi je rekla, da ima osebni načrt, kako bo končala svoje trpljenje, ko pride čas – moža, ki ne bo slutil, kaj namerava, bo poslala po opravkih, medtem pa bo vzela nekaj, kar jo bo hitro spravilo na oni svet. Smeje mi je razlagala, da imajo zdravniki in drugi, ki kaj vedo o farmaciji, pripravljena sredstva za samomor, če bi bilo njihovo ali trpljenje njihovih bližnjih pred smrtjo prehudo.

Ne boš nam ušla! 

Njeni sledilci so se na družbenih omrežjih spraševali, zakaj je sploh šla v bolnišnico, če se je hotela umakniti s tega sveta. Naj bo jasno – tja ni šla umret, ampak na preiskave, kako bi bilo mogoče rešiti njeno preluknjano črevesje, da bi še nekaj časa delovalo. In tja je prišla, niso je pripeljali na vozičku. Po preiskavah je nameravala domov, a so ji svetovali, naj tam prespi, dokler pregledi ne bodo končani. Naslednji dan je bila hroma od prsi navzdol. Noben pregled ni kriv, mi je rekla, metastaze so pritisnile na živce – in konec je.

Zdravniki so jo oživljali, čeprav tega ni hotela

Le čemu bi ji krpali črevesje, če pa se ne more več premikati in je od njenega življenja ostala samo še bolečina? Pa je segla v predal po morfij in ga spila. Dobili so jo (dvakrat je poskušala) in jo poslali na zaprti oddelek psihiatrije, moža pa niso obvestili. So jo pa tam obiskali policisti, ker je poseganje po lastnem življenju kaznivo, če še niste vedeli (oziroma iščejo tistega, ki ti je pri tem pomagal).

Samomorilca na psihiatriji očitno obravnavajo, kot da je nor, druge razlage medicinska doktrina očitno ne pozna, sva potem modrovala z možem, ki je bil zgrožen, ko jo je končno našel. Nadlegovali so jo pacienti, ki imajo zares hude duševne težave (na zaprtem oddelku!), osebje pa očitno ni pogledalo v dokumente, da je Vesna na paliativi in da potrebuje protibolečinska zdravila. Možu so dovolili 15-minutni obisk, in ko je v grozi odhajal, zdravil še zmeraj ni bilo.

Seveda je zahteval vpogled v medicinsko dokumentacijo, a so odklonili, čeprav ga je Vesna pooblastila za to. Prejšnji četrtek je dokumente zahteval z odvetnikom. Hotel je odgovor, zakaj so jo oživljali, čeprav je v podpisanih dokumentih, kjer je označila, česa vsega ne dovoli, da počnejo z njo, prepovedala tudi reanimacijo. Dobil je odgovor, da je to za zdravnike samo priporočilo, ne pa tudi obveza. A tako?!

Ne upam si domov! 

Seveda je o internaciji na psihiatrijo mož obvestil medije in Vesnine prijatelje pri Srebrni niti in še marsikje in začele so se telefonijade, naj gospo, ki je popolnoma pri sebi, vrnejo na paliativni oddelek onkologije. Od tam naj bi jo odpustili domov, njena onkologinja pa naj bi skrbela, da je ne bi bolelo. Te informacije sem imela, ko me je Vesna poklicala. Ko sem prišla k sebi, sem jo vprašala, ali je doma. Ne, je rekla, ne upam si, ker bi lahko moža obtožili, da mi je pomagal pri samomoru, in bi lahko šel v zapor.

Potem smo lahko Vesnino agonijo spremljali še na Facebooku, kjer je na njenem profilu najprej mož objavil, kaj se dogaja, nato pa je spregovorila še Vesna sama. Nazadnje je zmogla samo še to: »Prosim, pomagajte mi umreti!«

Mateja J. Potočnik

In tu bom ta tekst končala, čeprav bi lahko nanizala še veliko podobnih primerov, ki so se končali enako ali še bolj tragično. Članek sem poslala na nekaj institucij, ki jih Vesnina kalvarija zadeva, naj ga komentirajo, do zaključka redakcije sem dobila samo dva odgovora.

Zdravniška zbornica izraža sožalje bližnjim, komentirati pa ne more, saj nima uradnih podatkov, podobno so odgovorili tudi z urada Varuha človekovih pravic, odgovor na vprašanje o etičnem kodeksu pa si lahko preberete spodaj.

Je moje življenje – moje?

Primer Vesne Prijatelj zastavlja pomembno vprašanje – ali smemo odločati o svojem življenju, še posebej takrat, ko ni nič več vredno in niti za medicino niti za pravo ne more biti problem, saj ga ni več mogoče rešiti? Če poklicna etika zdravnikom določa, da morajo reševati življenja, ali smejo vztrajati tudi v primeru, ko bolnik tega noče? Ko, kot Vesna, noče, da ga oživljajo? Varuha človekovih pravic smo vprašali, ali je etični kodeks posamičnih poklicev nad človekovimi pravicami posameznika in dobili smo takšen odgovor:

»Etični kodeksi posameznih poklicev niso nad človekovimi pravicami. Temeljni pravni red določa, da imajo najvišjo veljavo ustava in mednarodne pogodbe o človekovih pravicah, kot sta Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Zakoni morajo biti z njimi skladni, etični kodeksi pa predstavljajo notranje smernice posameznih strok in poklicev. Njihov namen je usmerjanje strokovnega ravnanja, vendar ne morejo omejevati ali kršiti pravno zavezujočih človekovih pravic. Etični kodeksi dopolnjujejo pravni red in krepijo strokovno odgovornost, vendar ga ne morejo nadomestiti ali postavljati nad človekove pravice.«