Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Evropa – kontinent, ki se od vseh najhitreje segreva, na nekaj koncih gori. Sto tisoči so zbežali s svojih domov, nekateri le z dokumenti v žepu, in mnogi se nimajo kam vrniti. V Sloveniji je v manj kot 24 urah po razglasitvi velike požarne ogroženosti zagorelo v bovški občini in nato še v Zasavju. Medtem ko se svet ukvarja s problemi, kdo ima lahko atomsko bombo in kdo ne in koliko nacionalnega premoženja moramo žrtvovati za nakup orožja, da se bomo lahko branili pred »prijatelji«, smo si ustvarili verigo okoljskih bomb, ki se tu in tam sprožijo ter so nevarnejše od tistih, ki jih hranijo v orožarnah.

Čedalje bolj se nam jasni, da se lahko bolj kot dronov in raket z jedrskimi konicami bojimo podnebnih katastrof, ki v kratkem času pobijejo zelo veliko ljudi ter uničijo okolje za desetletja in več. Poleg migrantov, ki bežijo iz svojih držav zaradi ekonomskih in političnih razmer, se čisto potiho rojeva armada podnebnih beguncev, ki ne morejo oziroma nočejo več živeti v okolju, kjer so prebivale generacije njihovih prednikov. Le kdo si bo zmeraj znova obnavljal dom na kraju, ki ga ogrožajo ponavljajoči se povodenj, suša, viharji, toča in požari? Kam se bomo izselili? V skoraj prazno Sibirijo? Če odmislimo, da nas pač ne bi prijazno sprejeli, nas lahko strezni podatek, da so se največji gozdni požari na svetu zgodili prav tam – od leta 2003, ko je zgorelo območje, veliko za približno dvanajst Slovenij, se vsakih nekaj let ponavljajo in so čedalje hujši. Dimni oblaki dosežejo celo severni tečaj. Dejstvo je, da nismo nikjer več varni. Elon Musk se namerava izseliti na Mars, kaj bomo pa vsi drugi? 

Novice

Vse hujši požari: za umik iz goreče hiše samo še tri minute

Shutterstock

Namesto pomoči – carine

Vsaj dve desetletji že zelo resno opozarjamo na podnebne spremembe, a jih nekateri zelo vplivni ljudje (tudi pri nas jih ne manjka) zanikajo, češ da so to normalna nihanja v zgodovini planeta. Med njimi je vodja najmočnejše države na svetu Donald Trump, ZDA so med njegovo vladavino izstopile iz vseh mednarodnih organizacij za zaščito okolja, ne držijo se nobenih okoljskih zavez, temveč, nasprotno, vzpodbujajo, pa tudi izsiljujejo uporabo fosilnih goriv, ki najbolj onesnažujejo okolje. Skratka, razvite ZDA so med največjimi onesnaževalci in krivci za okoljske katastrofe, a je, kakšen cinizem, Trump zagrozil Kanadi s carinami, ker dim iznad njihovih gorečih gozdov onesnažuje ameriška mesta. Češ da slabo skrbijo za gozdove. Kanadski predsednik je odvrnil, da bi od sosednje in prijateljske države pričakoval pomoč, ne pa ukorov in kazni.

Onesnaževanje okolja pač ne pozna meja, vsi smo (vendar ne v enaki meri)  krivi zanj, je pa res, da podnebne spremembe naredijo ponekod več, drugod manj škode, odvisno od tega, kje smo. Evropa se najhitreje segreva, toda najskokovitejše so spremembe prav v mrzli Sibiriji, kjer raste temperatura po tri stopinje na leto. Med velikim gozdnim požarom v Jakutiji leta 2021 je ušlo v ozračje okrog 500 megaton CO2, prav dim sodi med najnevarnejše onesnaževalce. In je krog sklenjen – suša, vročina in vetrovi povzročajo požare, ki ne uničijo le vsega, kar dosežejo, temveč tudi trajno poškodujejo nebo nad nami.

Zakaj zmeraj znova in čedalje huje? 

Vsako leto beremo o sezoni požarov v Kaliforniji, ki se večinoma začnejo maja in umirijo do oktobra, ampak lani je bilo drugače – jesenskega dežja ni bilo in tako so se požari zavlekli v januar. Požari so torej vsakoletni – čedalje hujši – pojav, letošnji, ki so ga poimenovali Sandy, je pregnal z domov na desettisoče ljudi in zajel stotine hektarjev ozemlja. Kriva sta vroče in suho podnebje ter veter, primerljiv z našo burjo. Ljudje gradijo čedalje bliže gozdov, okolico hiš spreminjajo v parke, rastline se v hladnejšem in mokrem obdobju razbohotijo, v vročini pa se potem posušijo ter postanejo gorivo. Samo iskrica je dovolj za katastrofo – Sandy naj bi povzročil kmet, ki je s traktorjem butnil ob kamen in iskre so preskočile v suho travo.

Profimedia

Podobno so se začeli španski požari – iskrilo se je na težkem delovnem stroju blizu Toleda, čeprav so bila prav zaradi nevarnosti požarov takšna dela prepovedana. Statistika pravi, da je za devet od desetih požarov kriv človek, kar pa ne pomeni, da jih zmeraj podtakne; največkrat gre za neprevidno kurjenje v naravi, delo s stroji, ki se iskrijo, slabo vzdrževano električno napeljavo … Če se ta čas sprehajate po vipavskih in kraških vzpetinah, vidite v marsikateri vasi kupe lesa, pripravljene za prvomajski kres. Ker je takrat preveč pihalo in se je pozneje začela suša, ni bilo priložnosti, da bi jih prižgali.  

Vinetou je imel prav

 Tisti, ki smo v otroštvu brali Karla Maya, seveda vemo, kako je slavni Indijanec delal dež – v pustinji je zažgal suho travo in kaktuse, razvil se je dimast oblak in iz njega se je potem vsul dež. Skratka, pojav je bil znan že takrat, ko je May čepel v zaporu in si izmišljal prigode na drugem koncu sveta, kjer ni nikoli bil. Veliki požari namreč povzročajo poseben vremenski pojav, pirokumulus, na popolnoma jasnem nebu se zasnuje oblak, iz katerega lije, švigajo strele in lahko povzroči nove požare kilometre daleč proč. Ker znanstveniki še zmeraj ne razumejo, kako nastane, je Nasa priredila dvoje letal, ki bosta v središču dimnega oblaka skušali ugotoviti, za kaj gre. In kako pojav ukrotiti.  

Slovenija

Neznana plat gasilstva: zgodba o ljudeh, ki čakajo doma

Starejši so vedeli

Naši predniki so vedeli marsikaj, na kar današnji arhitekti včasih niti ne pomislijo. Nikoli niso gradili ob hudourniških potokih, na krajih, kjer je podtalnica visoka, tam, kjer se stikata ravnina in vzpetina (zaradi plazov), na podlagah, ki so delno kamnite in delno peščene, Primorci gradijo hiše z vhodom, ki ni obrnjen proti burji, in s strehami, ki so čvrsto pritrjene na hišo, hiše so dovolj daleč od gozdov in okrog njih ne sadijo borovcev ter podobnih smolnatih dreves in grmovja, ki gorijo kot bakle.

V zadnjem velikem požaru na Krasu ni pogorela nobena hiša, za kar ne gre zahvala samo gasilcem, temveč tudi oviram, ki so ognju preprečevale, da ni pridivjal do hiš. Ko sem bila otrok, sem bila v svoji rojstni Kamnici pri Mariboru del gasilskega podmladka, in čeprav je odtlej preteklo veliko vode, se je nekaj znanja ohranilo. Ga bo treba obnoviti, sicer ne bomo naredili niti tistega, kar bi lahko. Narava je namreč zmeraj bolj besna in maščevalna in s tem se bomo morali naučiti živeti, medtem pa bodo modre glave v znanosti in politiki morda ugotovile, kaj sploh še lahko naredimo, da ne bomo kmalu vsi spali s kovčki ob posteljah.  

revija Jana

Statistika pravi, da je za devet od desetih požarov kriv človek, kar pa ne pomeni, da jih zmeraj  podtakne; največkrat gre za neprevidno kurjenje v naravi, delo s stroji, ki se iskrijo, slabo vzdrževano električno napeljavo …

 Če  opazite, da gori, pokličite 112 in se nikar ne bojte, da gre morda za lažni alarm. Če je dovolj varno, skušajmo ogenj (ki ga je morda povzročil ogorek neprevidnega mimoidočega) pogasiti, sicer pa se raje ne junačimo.

Po Španiji, Franciji in zdaj tudi v Grčiji se gasilci srečujejo še z eno nevarnostjo – z ubojnimi sredstvi, ki so ostala v zemlji iz obeh svetovnih vojn. Enak problem je bil v nedavnem požaru na Krasu, kjer so ogenj spremljale eksplozije.