Onkološka bolnica št. 6196: Srečanje v vsemirju teme
Včasih se v življenju zgodi trenutek, ki ti dobesedno spodmakne tla pod nogami, čeprav v tistem trenutku nepremično sediš na svojem stolu pred računalnikom.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Sinoči sem doživela prav to. Moje prvo srečanje z bralnim klubom slepih in slabovidnih.
Niso me povabili v dvorano niti v knjižnico; povabili so me v svoj virtualni prostor, v »vsemirje«, ki ga večina nas, videčih, le stežka razume. Ko sem se povezala na Zoom, me je pričakalo nekaj nenavadnega: popolna tema. Na zaslonu je vladala črnina, ker moji sogovorniki ne vidijo. Ni bilo mahanja v kamero, ni bilo tistega nerodnega popravljanja ovratnika ali preverjanja, ali mi lasje stojijo prav. Zanje je bila ta tema domače okolje, varno zavetje. Zame? Zame je bil to prvi stik z resničnostjo, v kateri podoba ne pomeni popolnoma nič. Mi, »videči«, smo sužnji vizualnega, a tukaj so pravila igre določali oni. Bila sem v manjšini in v tisti temi se je zgodila magija.
Bilo jih je okoli deset, raztresenih po vseh koncih sveta – od Anglije in Mehike do Norveške in naše ljube Slovenije. Ko so se oglasili, me je najprej fascinirala brezčasnost. V njihovih glasovih ni bilo starosti. Brez vizualnih filtrov, ki bi mi pomagali določiti njihov družbeni status ali leta, sem ostala ujeta le v melodičnost njihovih besed. Čeprav so bili v skupini ljudje vseh generacij, so glasovi zveneli nekako onkraj časa, eterično in umirjeno. In te besede so bile namenjene meni. Natančneje – moji knjigi Okupatorjeva hči.
Povedali so mi, da so jo »prebrali«. Za Zvezo slepih in slabovidnih sem jo namreč v studiu prebrala sama in v tem neizmerno uživala. Ti ljudje na drugi strani teme so to začutili do zadnjega tresljaja v mojem glasu. »Dober bralec se začuti,« so rekli z mirno gotovostjo, ki me je sezula. Še posebej so bili navdušeni nad narečji, ki sem jih med branjem uporabljala. Zanje narečja niso le jezikovne variante, temveč barve pokrajine, ki jih ne morejo videti, lahko pa jih slišijo v mehkobi dolenjščine ali trdi klenosti gorenjščine. Skozi moj glas so »videli« svet, ki sem ga opisala. Pri njih ni površinskega skeniranja videza – šteje le to, kar oddajaš.
A klepet se ni ustavil le pri literaturi. Razvlekel se je pozno v noč in se prevesil v tisto surovo, neolepšano resničnost njihovega vsakdana. Ko so začeli pripovedovati o svojih koreninah, sem razumela, od kod izvira njihova neverjetna povezanost. Povedali so mi, da so v tistih »dobrih starih jugo časih« praktično vso osnovno šolo preživeli v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Ker so bili razredi majhni (od 4 do 12 učencev), v zavodu pa so bili ves teden – nekateri so šli domov le nekajkrat na leto –, so hočeš nočeš poznali sedem razredov pred seboj in sedem za seboj. Tako še danes čutijo tisti širši družinski odnos drug do drugega, ki ga čas ni mogel zbrisati. Korona jih je nato ponovno zbližala, saj je Zoom zanje postal fantastična možnost za druženje – zlasti za tiste, ki so odvisni od tujih prevozov. Tako prek ekranov danes pletejo, imajo debatne skupine in številne bralne klube. Ta digitalni svet jim je vrnil tisto, kar so v fizičnem pogosto pogrešali: neodvisnost in prostor za skupnost.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
