Onkološka bolnica št. 6196: Vrnitev ženske, ki si jo pokopala
Karkoli si preživela v preteklosti – danes si tukaj. Živa. Sedanjost oblikuješ ti, ne tvoje mračne slutnje. V nekaj moraš verjeti, pa naj bo pot še tako strma.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Življenje je kot tiha reka, ki teče skozi tvoje prste, ti pa na vsak način poskušaš to vodo zadržati v dlaneh. Včasih te zato grabi groza. Občutek imaš, da ti nadzor polzi med prsti. V glavi ti roji črnina, misli, ki niso tvoje. Zdi se ti, da izgubljaš zdrav razum, da se meja med realnim in nerealnim briše v megli. Srce ti divje in razrvano tolče ob rebra. Potiš se. Tvoj dih je hiter, plitev, ujet v grlu. In vse to le zaradi ene same stvari.
Že zdavnaj si doumela, da življenje ni idila. Ni pravljica. Ljudje niso to, za kar se izdajajo. In nekatere želje, nekateri tvoji najsvetejši cilji se ne bodo nikoli uresničili. Nikoli. Toda pozabila si na najpomembnejše. Pozabila si verjeti. Verjeti v nekaj dobrega. Lepega. Resničnega. Ker to vedno obstaja, nekje pod pepelom tvojih porazov.
Karkoli si preživela v preteklosti – danes si tukaj. Živa. Sedanjost oblikuješ ti, ne tvoje mračne slutnje. V nekaj moraš verjeti, pa naj bo pot še tako strma. Vera spremeni vse. Nemir ne izgine. Dvom ne izpari. A veš, da je na koncu tunela luč. In da bo jutri, kljub vsemu, prinesel nekaj dobrega. Ni lahko, a prisili se verjeti. S trudom si dosegla že nemogoče. Zvezda vedno pokaže pot – in na koncu se vse izteče bolje, kot si si sploh upala sanjati.
Leta in leta si delala prostor za druge tako, da si manjšala sebe. Vse dele sebe, ki so bili »preveč«, si skrila v temo. Da ne bi koga motili. Tam si pustila svoj pogum, ker je bil za nekoga grožnja. Tam si pustila svoj smeh, ker se je nekomu zdel neokusen. Tam si pustila svoj glas, ker si bila za nekoga preglasna. Tam si pustila svojo jezo, ker ni bila dovolj »ženstvena«. Tam si pokopala svoje želje, ker so nekomu kvarile načrte.
Vse je bilo videti mirno. Vsi so bili zadovoljni. Le tebe ni bilo več. Vrnitev se ne zgodi čez noč. To ni tisti poceni motivacijski trenutek in tu ni nobenega velikega filmskega preobrata. Podobno je tihemu, bolečemu zbiranju svojih razbitih delov. Najprej opaziš, da ti manjka glas. Potem barva na obrazu. Nato tisti sij v očeh, ki je nekoč gorel. In nekega dne se pred tabo pojavi ona, ki si jo pokopala. Tiho, a neizprosno.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
E-novice · Zdravje
