revija Jana

Kaj bo rekel? Zakaj je tiho? Zagotovo so rezultati krvi slabi! Nehaj s takimi črnimi mislimi, Katarina. Nič ni rekel, saj vidiš, da je tiho. To pa nič ne pomeni. Kako ne pomeni? Če bi bili izvidi dobri, bi se nasmehnil in ne bi bil toliko časa tiho. Bog ve, kaj vidi v računalniku. Naj počakam, da sam kaj reče, ali naj ga vprašam, ali je kaj novega? Bolje, da sem tiho. Ma kaj tiho, vprašaj ga. Nimaš česa izgubiti. »Hm,« rečem naglas. Dr. Ribnikar me ne pogleda. Še vedno napeto gleda v računalnik in računalniško miško premika sem ter tja. Vsak klik zveni kot odštevanje.

Sedim na robu stola, otrpla, s prsti tako močno grabim rob torbice, da se mi členki belijo. Skoraj si ne upam vdihniti. Zdi se mi, da bo že najmanjši šum mojih pljuč premaknil tehtnico na napačno stran. Kaj vidi v računalniku? Zakaj nič ne reče? Vsaka sekunda njegove tišine se v moji glavi spremeni v tisoč črnih scenarijev. Zagotovo so rezultati grozni. Katarina, poglej ga, niti oči si ne upa dvigniti. Če bi bilo vse v redu, bi že zdaj rekel »super smo«. Tišina postane gosta, lepljiva, duši me bolj kot tisti kašelj včeraj. Bog ve, kakšne pošasti se izrisujejo na njegovem zaslonu. Naj ga vprašam?

Ne, bodi tiho, bodi pridna, ne moti ga. Ma kaj tiho, Katarina, tvoje življenje je v tisti epruveti! Vprašaj ga! Moja usta so suha kot puščava, srce pa mi razbija v grlu, kot da bo vsak hip skočilo na mizo med njegove papirje. »Hm,« rečem naglas, kot odmev njegovega razmišljanja. Dr. Ribnikar me še vedno ne pogleda. Računalniško miško premika sem ter tja. Vsak klik, klik zveni kot repetiranje pištole. Čakam na strel. Čakam, da me tista tišina razpara.         

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Ko toleranca vodi do bolezni

Nato se počasi obrne k meni. Njegov obraz ni takšen kot zadnjič. Na njem ni tistega rutinskega miru. »Katarina,« začne tiho. »Nisem zadovoljen. Izvidi niso takšni, kot smo upali. Vaši tumorski markerji so poskočili. Podvojili so se.« »Podvojili?« nejeverno ponovim. Beseda, ki ne dopušča interpretacije. Beseda, ki pomeni, da se je sovražnik v meni podvojil, medtem ko sem jaz skrbno kuhala lovor in se trudila biti »pridna pacientka«. V hipu mi postane vroče, nato me preplavi leden mraz, ki sega do kosti. Vse, kar sem verjela o svojem napredku, se sesuva v prah, medtem ko zunaj, v preddverju klinike, verjetno še vedno sije tisti sončni žarek, ki sem ga videla prej. Sovražnik v mojem telesu je zrasel, podvojil se je. Kaj naj zdaj s tem?           

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 27. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana