revija Jana

Dve domači zdravili sta me tokrat rešili pred rušilnim gripoznim kašljem, ki me je dobesedno razmetaval po postelji. Ko tisti klasični lekarniški sirupi, zapakirani v bleščeče škatlice, niso opravili svojega dela, sem se vrnila k receptom, ki dišijo po morju in babičini kuhinji. Prvi je lovorjev sirup. Odkrila sem ga pred leti na morju, ko me je sredi dopusta ujel virus, ki bi mi ga zavidal vsak bolnik s pljučnico.

Bila sem tik pred tem, da spakiram kovčke in pobegnem domov k prvemu dežurnemu zdravniku, nato pa sem v obupu skuhala tisto, česar je bilo okoli mene največ. Lovorja. Recept je skoraj preveč preprost, da bi mu verjeli: na hitro narediš karamelo iz sladkorja, jo zaliješ z vodo, vržeš noter od pet do osem lovorjevih listov in kuhljaš deset minut. To je vse. Piješ ga po malem ves dan. Zvečer pa sem šla še korak dlje: list zelja sem za pol minute potopila v vrelo vodo, da se je zmehčal, ga na debelo namazala z medom in si ga položila naravnost na prsi. Čez to folijo, nato brisačo in – spat. Počutila sem se kot sardina, zavita v zelje, ampak povem vam: učinkovalo je. Zjutraj so bila pljuča spet moja.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Vsakič, ko se pohvalim, jih dobim po nosu

O teh pozabljenih domačih zdravilih sva se pogovarjali z gospo v čakalnici Onkološkega inštituta. Sedeli sva pred laboratorijem, obe z masko na obrazu, čeprav naju nihče od zdravstvenega osebja ni izrecno prosil, da si jo nadeneva. Vseeno je tam v zraku več virusov, kot je luči v Las Vegasu. Pod tistim blagom sva si pošiljali nasmehe, ki jih ne vidiš, jih pa začutiš v kotičkih oči. Tudi ona je bila na kontroli. Pred dvema letoma so ji odkrili raka na dojki. »Imela sem popolno odstranitev obeh dojk, tudi maternice, a zdaj sem v redu,« je rekla s tisto mirnostjo, ki jo imajo samo ljudje, ki so zrli naravnost v prepad in se mu nasmehnili. 

»Ne razumem tega, res ne,« sem ji priznala. »Imam prijateljico, ki živi popolnoma nezdravo – mastna hrana, kava, cigarete ..., ni stvari, ki je ne bi vrgla vase. Jaz sem pazila na vsak grižljaj, pa sem tukaj, njej pa nič.« Gospa me je premerila z modrim, pronicljivim pogledom: »A je ta vaša prijateljica glasna? Se veliko prepira? Pove vse, kar ji leži na duši, tisto sekundo, ko to začuti?« »Ehm ... v bistvu ja,« sem prikimala. »Včasih je prav naporna s svojo neposrednostjo.« »No,« je rekla gospa in rahlo nagnila glavo, »saj ste si sami odgovorili.« »Kako to mislite?« me je zbodlo v prsih. »Poglejte,« je nadaljevala gospa, »dieta ni samo tisto, kar vnašaš v telo. Še pomembneje je to, kar te razžira od znotraj.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Ni druge priložnosti

Ta vaša prijateljica vse 'izbruha' ven. Vi pa ste verjetno preveč tolerantni. Dopuščate ljudem, da hodijo po vas? Verjemite mi, hodili bodo, če jim le dovolite. Kolikokrat ste rekli 'ja', ko je vaše celo telo kričalo 'ne'? Kolikokrat ste požrli krivico samo zato, da ne bi povzročili scene? Kolikokrat ste se ugriznili v jezik, da bi bili 'pridni' in 'vljudni'? Kolikokrat ste se žrtvovali za ljudi, ki vas nato niso postavili niti na dno svojega seznama, kaj šele na vrh?« Skomignila sem z rameni, moje noge so postale težke. Težko je odgovoriti na resnico, ki ti nastavi ogledalo v čakalnici na onkologiji. »In tako požiraš, trpiš, pozabljaš nase,« je zaključila gospa, »dokler telo ne more več prenašati tvoje tišine in preprosto odpove. Zato: preden tvoje telo zakriči v obliki bolezni, zakriči ti. Povej jim. Naj poči zunaj. Vse je bolje, kot pa da počiš ti – znotraj.«    

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 20. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana