Mateja J. Potočnik

Po devetih letih se je voditeljica, komičarka in ne nazadnje šansonjerka Ana Maria Mitič vrnila na televizijo in trenutno na TV SLO sodeluje v kar dveh oddajah (Inkognito in Besedolov). Toliko časa je namreč dajala prednost materinstvu, saj je skrb za sina zanjo na prvem mestu. Ker doma nima partnerja, ki bi jo podpiral, je bilo pogosto težko. Po njenih izkušnjah tudi deljeno skrbništvo ni ravno koncept, ki bi olajšal starševstvo. Čeprav v teoriji zveni čudovito, da oba starša enakopravno skrbita za otroka, Ana Maria brez dlake na jeziku pove, zakaj bi tudi strokovnjaki morali malo bolj razmisliti o tem.

Slovenija

Ženske po ločitvi izterjale plačilo za leta gospodinjenja

V javnosti ste vedno nasmejani. Bi vseeno z veseljem kdaj potarnali, če bi lahko?

Nisem fen tarnanja. Če rečem, da me nekaj boli, je to že resna stvar. Ker pritožujemo se vedno lahko, po drugi strani pa vedno lahko najdemo tudi kaj lepega in kaj, za kar smo lahko hvaležni. Če drugega ne, sem vesela, da živim svoboden poklic, da nisem v zelo strukturirani službi, čeprav bi se tudi tam znašla, saj imam naravosloven um. Saj sem šla najprej na medicino, a me je poklicala umetnost in temu je treba slediti. Čeprav se na svobodi nikakor ne cedita samo med in mleko. Svoje pozitivnosti ne igram, saj sem iskrena. Je pa res, da je v kakšni situaciji treba dati v to malo več energije. Težke preizkušnje pa izjočem v šansonih. 

Slovenija

Skriti junaki, ki našim otrokom vračajo moč in upanje

Je bila ločitev tudi za vas najtežje življenjsko obdobje?

To je bil zagotovo najhujši izziv v mojem življenju. Prvič, ker se določeni vpleteni niso izkazali kot dobri ljudje. Če imaš nekoga rad, ga pač ne moreš čez noč kar sovražiti. Svojega bivšega imam še rada, vendarle sem ga izbrala za očeta svojega otroka. Ampak naše najhujše globočine se razkrijejo čez čas. Tega ne damo na mizo takoj, mogoče tudi nehote … Ob takih trenutkih sama vedno najprej pogledam vase, v svoje travme. 

Mateja J. Potočnik

Kakšna pa je ta vaša travma?

Več jih je, saj jih imamo vsi kar nekaj, kajne? (nasmešek) Moja je zagotovo to, da moram najprej poskrbeti, da bomo vsi dobro.

Menda to, da bolj skrbite za druge kot zase, ne pomeni, da se kot kakšna cankarjanska mati žrtvujete za sina?

Seveda si nobena mama ne želi, da bi se otroku kaj zgodilo, da bi se poškodoval, a se tudi to dogaja. In to ne pomeni, da je ta mama slaba. Kajti družba učinkovito nabija slabo vest, kar se mi ne zdi konstruktivno, saj to, da se žrtvuješ za otroka, ne prinese nič dobrega – samo zamero do otroka. Jaz bom najboljša mama, če sem dobro.

Moj otrok zelo čuti, kdaj sem srečna in razbremenjena, kdaj pa me kaj tare. In kadar me kaj tare, ni prav, da ga s tem obremenim. Z določenimi stvarmi lahko otroka spravimo v čustveno stisko, sploh če so že podvrženi temu zaradi razvezanih staršev. Dejstvo je, da imam sinka, in zaradi tega preizprašujem sebe, da ga ne bi slučajno vzela za čustvenega partnerja. Ker živim v ustroju – zablodi človeštva – tako imenovanem deljenem skrbništvu, ki v redkih primerih resnično deluje.

Zakaj je to zabloda?

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 27. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana