Onkološka bolnica št. 6196: ljubezen gre skozi želodec
V zadnjih mesecih ste me bralci kar nekajkrat vprašali: »Zakaj pišeš samo o žalostnih dogodkih? Čemu ne pišeš o bolj veselih temah?«
Lahko bi. Z lahkoto pišem o cvetočih češnjah, jutranji kavi in tistih instagramskih, filtriranih delih življenja. Ampak, dragi moji, ali je to potem pravo življenje? Ne. To je igra, gluma, zabavni nastop, ki nas na koncu pusti prazne. Pravo življenje pa je mozaik, kjer so tudi skrbi, strah, nelagodje in, ja, tudi smrt.
Smrt je sestavni del naše usode. In prej ko sprejmem, da imam tudi sama rok trajanja, da se ura tiktakanja nikomur ne ustavi, tem bolj sem pomirjena v svoji koži. Toda soočanje s smrtjo – to nikoli ni preprosto. Vsakič znova me presune, udari me v solarni pleksus, a mi hkrati, paradoksalno, da neverjetno voljo, da dajem vse od sebe, dokler lahko, tukaj in zdaj.
Prejšnji vikend sem globoko v gozdovih Pohorja doživela eno tistih nevidnih čudes, ki se razvijejo iz največje bolečine. S prijateljico Tamaro sva kot prostovoljki kuhali na letnem taboru, ki so ga organizirali trije stebri človečnosti: Hospic, Europa Donna in Malteški viteški red. Tri različna društva, zbrana z enim samim poslanstvom: pomagati otrokom, katerih mame so bodisi zbolele za rakom ali pa so za vedno odšle. V Lavričevem domu sredi gozda je bilo 24 takšnih dušic, starih od sedem do 15 let. Otroci, ki so se morali s težo izgube srečati že v zgodnjem otroštvu. Ko sem jih opazovala, mi je srce stisnilo od neizmerne žalosti, ki so jo nosili v svojih majhnih telesih.
Na taboru je bilo še kakih osem spremljevalcev, mentorjev. Pa midve s Tamaro, ki sva kuhali. Otroci: normalna hrana, odrasli: vegetarijanci, vegani, brezglutenska, ena ne je gob, druga ne jajc. S slednjimi sem imela največ dela. Zdaj pa skuhaj, da bodo vsi zadovoljni. Vsak dan so dišali sveža juhica, kokošja, z rezanci, jajčnimi vlivanci, grahova juha, zelenjavna, kitajska juhica za »vegije«, pohani piščančji zrezki, pečen pišek, svinjska ribica s suhimi slivami, čufte, riževe kroglice z vegi sirom, pečen krompir, pire, pomfri, zeljni zrezki, bolonjska omaka, pa še vegetarijanska, rižote take in onake, zelena, zeljna, paradajz solata z bučnim oljem in česnom, kumarična z jogurtom, pa breskovo pecivo, jabolčno, miške, zavitki, torta …
Ni da ni, v najini kuhinji je vedno ropotalo in dišalo. Nagarala sem se kot konj, ves čas sem letala po tisti kuhinji, rezala, kuhala, pomivala, nonstop je bilo kaj početi. Uživala sem sto na uro, počutila sem se potrebna in zaželena, in nisem mogla skriti nasmeha, ko so ti otroci, ki so se morali že v zgodnjem otroštvu srečati s tako težkimi izgubami, jedli s takšnim užitkom in veseljem. Ne rečejo zaman, da gre ljubezen tudi skozi želodec.
Hrana je bila fantastična, obe sva srčni kuharici, Tamara je odlična pri sladicah, jaz pa obvladam tudi vegetarijanske obroke (in veganske). Ganilo me je, da so otroci zavohali najino dobro voljo (verjetno jih je privlekla tudi glasna plesna glasba, ki je odmevala v kuhinji) in so pogosto prihajali vanjo po razne dobrote, bonbon ali samo po klepet in objem. Že po enem dnevu sem imela srce kot ocean. Polno ljubezni.
Kdo bi rekel, da se tudi iz žalostnih dogodkov lahko razvijejo lepe zgodbe. Razumevanje, sočutje, prijateljstvo, ljubezen, sprejemanje, te stvari, četudi nevidne, lahko naredijo čuda. Pa še nič ne stanejo.
Tlak mi je ob odhodu dvignil samo župnik, oskrbnik Lavričevega doma. Čeprav sem kuhinjo drgnila vsaj tri ure, je potem s prstom lenobno podrsal po površini in mi očital nekaj mastnih srag (v kateri kuhinji jih pa ni?!?), tako da sem morala ves inventar še dvakrat zdrgniti, preden je bil gospod (pogojno) zadovoljen. Odlična kuharica in katastrofalna čistilka. Ne moreš biti povsod popoln.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
