revija Jana

Ob koncu tega morskega jogističnega tedna je bila edina asana, ki sem si je želela, ta, ki me bo teleportirala domov. Do zadnjega dneva, do zadnjega trenutka na tej terasi nisem vedela, kaj bom povedala in kako bom to izpeljala. Vedela sem samo, da moram pri sebi zaključiti s tem nepričakovanim srečanjem tako dokončno, kot postavim piko na koncu stavka. Da mi ne bo pozneje žal, da nisem izkoristila priložnosti, ki se mi je ponujala. Najprej sem se sicer želela izogniti govoru, sedeti v kotu in biti tiho. Pa nisem mogla. Kot novinarka sem se vedno borila za resnico, za glas tistih, ki nimajo glasu. In zdaj sem imela priložnost, da spregovorim tudi jaz. Nikoli si ne bi oprostila, če bi izpustila to priložnost. Pa saj sva se srečali z nekim namenom, mar ne?!

Tik pred koncem celotne zgodbe nas je čakala majhna slovesnost, vse tečajnice smo se spravile v krog, z nogami v položaju lotosa. Z očmi sem preletela vsako, ki je na ta oddaljeni hrvaški otok prišla iskat svoj notranji mir, svoj zen. Začele so deliti vtise, vsaka je imela svojo zgodbo. Ena je dejala, da je s pomočjo joge našla svoj dih, druga, da so ji asane pomagale pri bolečinah v hrbtu, tretja, da je končno našla najboljšo inačico sebe. Vse so delovale tako neverjetno srečne, tako zadovoljne, da sem se med njimi počutila kot nekakšna čudna anomalija. Moj zen se je skrivaj smejal v sebi in čakal na priložnost, da se pokaže na zunaj. In priložnost je prišla.

Ko je na vrsto prišla ona, sem se zdrznila. Z globokim vdihom in mirnim glasom je začela govoriti o tem, kako ji je joga pomagala najti moč in preživeti težke čase. In takrat se mi je pred očmi pojavila slika sodne dvorane. Slika moje glave, ki je bila plešasta od kemoterapije, slika telesa, napihnjenega od steroidov. In spomini na besede sodnice, ki me je odslovila, kot da bi imela prehlad. Saj ne morete skrbeti zase, kaj šele za tri otroke, gospa … In ona, njena nova srečna družina, moj bivši mož in moji trije otroci, ki so živeli v laži, ki se imenuje sreča. V sebi sem začutila bes. Ni bil bes. Bil je cunami, ki je grozil, da bo uničil vse pred seboj.

Moje srce je divjalo, dih je bil kratek, roka, ki je bila položena na koleno, se je začela tresti. Zavedela sem se, da so mi vsi v krogu začeli posvečati več pozornosti. Čeprav sem se trudila, da bi ostala mirna, je bilo to nemogoče.

Globoko sem vdihnila. »Joga je res čudovita,« sem začela, »ampak jaz sem se na tem tečaju naučila, da joga ni samo umirjeno dihanje. Je tudi soočanje s preteklostjo. Četudi tega nočeš. V tej skupini se je nepričakovano znašla oseba, ki je ne poznam, a mi je v preteklosti naredila veliko škode. In to si ti,« sem pokazala na moževo bivšo ljubico. Nekaj sekund je vladala popolna tišina. Vsi so me gledali kot nekakšno norico. Ona je sedela v šoku in nemo zrla v tla. »S to gospo, ki sedi na joga blazini,« sem nadaljevala, »sem ugotovila, da je življenje res čudno. Ko sem se na začetku tečaja spraševala, od kod jo poznam, se mi je zdelo, da se mi bo um od hitrega vrtenja kar zataknil. Ampak potem sem ugotovila, da jo poznam iz svojega prejšnjega življenja. Je bivša ljubica mojega moža in mu je pomagala, da mi je odtujeval otroke. S tem ni samo meni zadala največje bolečine v življenju,« sem nadaljevala, »s tem, ko si stopila na drugo žensko in mamo, si stopila tudi nase in na vse vrednote, ki jih tako goreče zagovarjaš.«

Vsi so bili šokirani. Tudi ona. Gledala je v tla, kot da vidi v keramičnih ploščicah vse svoje pregrehe. »In potem sem razmišljala, kakšna je ta ženska. Je res tako zlobna, da je pomagala mojemu bivšemu možu, da mi je odtujil otroke? Je vedela, da jim s tem škoduje? Ne bi rekla. Čeprav sem bila sprva jezna, sem na koncu ugotovila, da si tudi ti samo človek. Tudi ti si ženska, ki je šla skozi pekel. Morda ne z ločitvijo, ampak z življenjem, in nisi se slučajno znašla na tej terasi. Tudi sama si mati in ne želim ti, da bi ti kdo preprečeval, da bi objela svoje otroke. Zato ti na koncu te seanse oproščam,« sem rekla in jo pogledala naravnost v oči. »Odpuščam ti kot ženski, kot materi, kot človeku, ki je verjel, da bo na tuji nesreči zgradil svojo srečo. Upam, da si zdaj vendarle našla svojo srečo in da te bo joga popeljala v mirno življenje.«

Ko sem končala, sem se počutila, kot da bi po dolgem času res zadihala. In takrat sem se naučila, da joga ni samo meditacija, ampak tudi soočanje z resnico. Prisili te, da se spoprimeš s svojimi demoni, da jih sprejmeš in se premakneš naprej. Ter da sprevidiš, da je odpuščanje najmočnejša asana od vseh.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana