Onkološka bolnica št. 6196: Evtanazijo pri nas izvajajo že leta
Ni slabo, če obvladaš medicinski jezik, zlasti če si resno bolan. Jaz ga ne.
Sem pa zato imela Vesno, diplomirano medicinsko sestro, ki mi je znala zapletene zdravniške besede prevesti v razumljivejši jezik. Zaradi svoje izobrazbe je tudi razumela meje in izhode iz bolezni, ki jo je stisnila v svoj jekleni objem in je ni in ni hotela izpustiti. Na svoj odhod s tega sveta se je pripravljala dolgo in temeljito.
Raziskala je vse možnosti in se odločila za evtanazijo – za odhod takrat, ko ne bo več mogla prenesti neznosnih bolečin in ko se bo njeno pestro življenje skrčilo na 2 m² bolniške postelje. Ker sem se tolikokrat pogovarjala z njo o njenem načrtu za odhod, sem se sčasoma tudi sama privadila na misel, da bo Vesna zase izsilila neboleč in hiter prehod na drug svet. Prav zato je bila tudi goreča podpornica društva Srebrna nit, ki zagovarja dostojanstveno in milostno smrt za neozdravljive bolnike, če je takšna njihova volja.
Ironično, a vsa ta drama z Vesno se dogaja ravno v tem politično razgretem času, ki je povezan s prihajajočim referendumom o evtanaziji. Mislim, da je vsakemu normalnemu človeku jasno, da se pri nas tudi tokrat tragične človeške usode uporabljajo za nabiranje političnih točk. Pobudniki referenduma operirajo z besedami, kot so zastrupitev, ubijanje dementnih in nepokretnih ljudi in podobne neumnosti. Ali nismo že imeli posvetovalnega referenduma s točno istim vprašanjem? Ljudje so takrat jasno povedali svojo odločitev – zakaj je treba zdaj to spraševati še enkrat, z zamegljenimi in moralističnimi frazami?
Super bi bilo, če bi pobudniki referenduma, preden odprejo usta, opravili vsaj osnovno raziskavo. Že brskanje po Googlu je dovolj. Tam izveš, da je evtanazija dovoljena na Nizozemskem (od leta 2002), v Belgiji, Luksemburgu, Španiji, Kanadi, Kolumbiji, na Novi Zelandiji in v celotni Avstraliji. Pomoč pri samousmrtitvi je legalna tudi v Švici, Avstriji, Nemčiji in v več zveznih državah ZDA. Ali pobudniki za te napredne države ne vedo, ali menijo, da tudi te »sovražijo« svoje državljane, ali pa so pač samo bolj papeški od papeža?
V vsakem primeru gre za hudo dvoličnost glede vprašanja evtanazije, ki se, dragi moji, pri nas izvaja že leta. Pisala sem že o smrti svojega sina Maxa. Imel je neozdravljivo mitohondrično encefalopatijo in umrl je, star komaj eno leto. V mojih rokah. Takrat mi zdravniki niso dali nobene možnosti izbire. Rekli so: »Z vašim sinom ne bo nikoli bolje. Vsi otroci s to boleznijo umrejo do drugega leta starosti. Odločili smo se, da je najbolje, da izklopimo aparate. Imate čas do jutri, da se odločite.«
Šla sem na kavo z zdaj že bivšim možem in čez petnajst minut sem zdravnikom pokimala, da se strinjam. Nikoli ne bi pokimala, če bi rekli: »Naredili bomo vse, kar zmoremo, da to majhno dušo ohranimo pri življenju.« Ne. Rekli so, da ne morejo pomagati in da je zanj najbolje, da umre, čim prej. Potem so mu izklopili aparate in šli iz sobe. Verjetno so pričakovali, da bo mali umrl v nekaj minutah, ampak ni. Umiral je ves teden, v mojih rokah. V izvide so potem napisali: »Opustitev zdravljenja.« Jaz pa to še danes berem: »Evtanazija.« Kako bi pa vi to poimenovali, če ne drugače kot dirigirana smrt? Torej se pri nas že leta izvaja evtanazija, vendar ji zdravniki ne rečejo tako, temveč uporabljajo besedno zvezo »opustitev zdravljenja«.
Pred nekaj tedni je v nekem podkastu gostoval dr. Samo Zver, predstojnik Oddelka za hematologijo UKC Ljubljana. Krasen in velik človek, kapo dol. V tem podkastu je prostodušno priznal, da je izkoristil svoj zdravniški položaj in pripeljal svojo umirajočo mater v bolnišnico, kjer ji je potem omogočil neboleč in dostojanstven odhod na tisti svet. »Ni je bolelo, umrla je kot gospa,« je dejal. »Do bolečine drugega si brezbrižen, ko gre za tvojo rit, pa si rečeš, dajmo narediti vse za nekoga, ki ga imaš rad, pa čeprav to ni prav.
Zato sem zlorabil zdravstveni sistem, in vsakdo, ki je del našega tima, ima to možnost in jo bo vedno imel, me ne briga.« Vsi so mu ploskali zaradi tega humanega dejanja. Niso pa pomislili, da je dr. Zver izkoristil svoj položaj in omogočil svoji materi tisto, česar si mnogi, ki imajo prav tako težka zdravstvena stanja, želijo ob koncu. Torej naši zdravniki izvajajo selektivno evtanazijo, vendar samo in le za svoje lastne potrebe ali potrebe tistih, ki so blizu sistemu.
V prejšnji kolumni sem omenila paliativno sedacijo. Tudi to je tema, ki vam je zdravniki na paliativnem oddelku ne bodo omenili. Vesna pa je kot zdravstvena delavka vedela zanjo ter jo je na koncu zahtevala in dobila. Paliativna sedacija po domače pomeni, da vam poleg morfija in protibolečinskih tablet dovajajo močne sedative (pomirjevala), ki vplivajo na možgane ter upočasnijo njihovo delovanje.
To omili smrtni strah, a upočasnitev delovanja možganov vpliva tudi na vse druge življenjske funkcije, najhitreje na dihanje. Začne zmanjkovati zraka v pljučih in zato je tudi moja prijateljica kmalu zatem umrla. Torej tudi paliativno sedacijo lahko pojmujemo kot nekakšno vrsto dirigiranega skrajšanja življenja, čeprav ji uradno ne rečejo tako. Evtanazija je torej med nami že dolgo, le da o njej ne smemo govoriti odkrito in pravico do nje imajo le izbranci. Res upam, da bo prihajajoči referendum to spremenil.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 11. novembra 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
