revija Jana

Alternativnega zdravljenja ni ravno zavračala, ni pa verjela v to, do bo, recimo, »polaganje rok« odpravilo raka in rešilo vse težave. Večkrat sem ji ponudila konopljine svečke, meni so med akutno fazo bolezni pomagale, zmanjšale so mi bolečine in vsaj zaspala sem lahko, a jih ni želela: »Že tako sem zadeta od teh tablet, vsak dan vzamem več protibolečinskih, pa nič ne pomaga.« Zadnja leta je bila bolečina njena sopotnica, tudi zbujala jo je ponoči. Ob lepem vremenu sva se odpravili v Atlantis. Vesna je oboževala potapljanje, morje in tisto breztežnost, ki jo lahko simulira bazen. V veliki dvorani, kjer se strop zrcali v turkizno vodo, se je nasmehnila. Ta nasmeh sem zelo redko videla. »A veš, Katarina, da me samo v vodi nič ne boli. Niti hrbtenica niti te preklete kosti,« je šepnila, ko je ležala na vodni gladini, kot ladja, ki se je končno zasidrala.  

In potem, pred nekaj tedni, je prišla k meni z berglo. Ne s palico, ampak z berglo, ki je glasno tolkla po parketu. Grozno se je bala nemoči. Njene besede so bile kot scenarij iz nočne more, ki so ga pisale metastaze: obležala bo v postelji, nepokretna, v plenicah, z belim stropom kot edinim obzorjem. »To pa ni kvalitetno življenje, Katarina, ne želim tako preživeti zadnjih mesecev. Dokler bom živela tako, kot živim zdaj, da lahko sama poskrbim zase, da lahko slikam, berem, ustvarjam, imam svoje prijatelje, dotlej je to življenje znosno, brez tega pa ne želim in nočem živeti.« Morala sem se strinjati s tem, tudi jaz si tega ne želim. Zakaj bi potem takšno boleče umiranje komurkoli privoščila?                                                                      

V sredo je šla v bolnišnico, sama, skupaj s svojo toaletno torbico, v kateri je imela, kot se je potem izkazalo, vso svojo usodo. Naslednji dan se je v bolnišnici zbudila – nepokretna. In to je bil zlom. To je bil njen psihični polom, uresničitev najhujšega strahu. Takrat je uresničila svoj zadnji scenarij, ta, ki mi ga je ves čas napovedovala. Samousmrtitev. Samoevtanazija. Iz toaletne torbice je vzela stekleničko z morfijem, ki ga je imela predpisanega z receptom, in jo celo spila. Vem, da je prej vzela do osem kapljic dnevno, v steklenički pa je približno 200 odmerkov. Zdravstveno osebje jo je našlo v nezavesti, reanimirali so jo (čeprav je Vesna že prej pisno odklonila reanimacijo) in vanjo nalili protistrup. Po 12 urah nezavesti je prišla k sebi, bila je nepokretna in v plenicah, telesa od prsi navzdol sploh ni več čutila. Metastaze so pritisnile na hrbtenjačo, približeval se je konec, bolečine so bile neznosne.

Ob prvi priložnosti, s tistim zadnjim trzajem volje, je Vesna znova zagrabila morfij (očitno je imela s sabo dve steklenički) in znova hotela zbežati iz tega življenjskega krča. Tudi tokrat so jo medicinci »ujeli«. Ne samo, da so ji odvzeli osebne stvari – tudi telefon, privezali so jo na posteljo in odpeljali v psihiatrično bolnišnico, na zaprti oddelek, med duševne bolnike. Kot bi ne bili v letu 2025, temveč v nekih temačnih časih leta 1973.                             

Njen mož, ki me je poklical, je bil v šoku. Niso ga obvestili niti o Vesninih poskusih samomora niti o premestitvi. Šele naslednji dan je našel svojo umirajočo ženo v psihiatrični bolnici Polje. Privezano za posteljo. V hudih, neznosnih bolečinah, ko je osebje prosila za močno tableto, oni pa ji je niso dali, ker »nimajo ustreznih navodil«. In niso niti usposobljeni, da bi skrbeli za nepokretno, onkološko bolnico, ki umira. »Ven jo moramo spraviti, Katarina,« mi je rekel. »Tam je grozno. Še duševni bolniki jo nadlegujejo, češ, aja, ti imaš pa raka, kdaj boš pa umrla?«

V psihiatrični bolnici jo je celo obiskala policijska patrulja. Kaj obiskala, zasliševala, češ, kdo vam je pa pomagal pri samomoru. Priznajte!! Takoj!! Ne znam si predstavljati teh policistov, kaj so imeli v glavi, da so nadlegovali umirajočo žensko. In nikoli si nisem mislila, da bom kaj takšnega doživela pri nas, res ne. Nisem bila samo zgrožena, bila sem ogorčena in besna kot ris.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana