Pixabay

Pismo poroti:

"Mislim, da moja hči, srednješolka, krade. Prepričana sem, da mi je že kdaj ukradla manjšo vsoto iz denarnice. Sin, njen brat torej, ki je veliko mlajši in nima toliko denarja, dobi ga za kak rojstni dan ali ob koncu leta in ga hrani v predalu svoje pisalne mize, tudi pravi, da mu je že izginilo 10, 20 evrov. Ni pa nikoli imel denarja natančno preštetega, ampak mu kar verjamem.

Prepričana sem, da hči krade tudi svojim prijateljicam, sošolkam in da skoraj zagotovo krade tudi sorodnikom. V žepu njene jakne sem našla zapestnico, poseben kos nakita, ki sem ga videla pri njeni prijateljici. Ko je naslednjič prišla na obisk, sem jo mimogrede vprašala po zapestnici in je rekla, da jo je izgubila in da je zaradi tega zelo žalostna. Moja hči je stala zraven z nespremenjenim izrazom na obrazu.

Odnosi

Ko začasno postane stalno: nočem živeti s taščo

Skoraj prepričana sem tudi, da je moji sestri ukradla parfum iz kopalnice. Sestra ga od takrat pogreša (jaz se seveda delam neumno), moja hči pa diši po njem. Tu in tam v njeni sobi opazim kaj, za kar vem, da prej tega ni imela. Če jo o tem povprašam, vedno odgovori, da so ji to podarili, je našla ali kaj podobnega. Nekaj je morala vzeti tudi pri moji mami, ker mi je mama naravnost rekla, da misli, da ima moja hči lepljive prste.

Obtožiti brez dokazov je ne morem, ne morem ji vreči naprej tiste zapestnice, na primer, ker smo v naši družini vedno zelo gojili osebni prostor in pravico do zasebnosti, nikoli nisem stikala po njenih stvareh, tisto zapestnico sem našla, ker sem iskala svoje ključe stanovanja, za katere sem vedela, da jih je zjutraj vzela. V njeno sobo ne hodim, če me ne pokliče. Tolažim se, da je morda to pač del pubertete, da ne pomeni nič hudega za prihodnost, ampak kaj pa če ni tako? Kaj če je to kaj bolezenskega? In predvsem kaj če jo pri tem kdo zaloti? Kako naj se po vašem lotim tega problema s hčerjo?"

Ladeja

Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

revija Jana