revija Jana

»Dala ji bom priložnost,« si je rekla Marjeta. Tu, na tej terasi, ji bom dala priložnost, da pride k meni in začne pogovor o tem, kako je skočila v moje čevlje. Kdaj je ugotovila, da so ji preveliki? Dala ji bom priložnost, da ostane človek. Seveda dopuščam možnost, da jo je moj bivši soprog zmanipuliral. Ne bi me presenetilo, saj kot pravijo, volk dlako menja, svoje narave pač ne. Morda pa je tudi ona žrtev? Morda je tudi ona samo ena izmed tistih, ki je verjela v princa na belem konju? Dobila pa butlja na oslu kot mnoge druge.

Saj nisem odšla iz zakona, ker bi mi bilo lepo. Lepega ne zapuščaš. Nisem kar odšla in potegnila iz zemlje s sabo vseh korenin, ki jih vlečem iz otroštva, in tistih vsajenih prepričanj, kako je dobra mati in žena samo tista, ki se žrtvuje za svojo družino. Ostalo je milijon odprtih vprašanj, ki čakajo na odgovore, ampak me več ne skrbijo. Ko odideš in zapreš vrata za sabo, se tudi vsa vprašanja ustavijo.         

Nobena, ki jo poznam, ni šla iz objema, v katerem se je počutila varno. Od občutka, da je na njegovem seznamu ona pred vsemi. Nobena ni odšla, ker jo on sliši in posluša. Ker se vidi v njegovem pogledu. Nobena ni odšla od nekoga, ki je ljubil nežno, z majhnimi pozornostmi in s cvetom, nabranim kar tako, mimogrede. Nobena ni zbežala od romantičnih večerov, namenjenih le njima, nenadnega plesa, ko otroci zaspijo in ostane samo ritem src, ki si pripadata. Nobena ni odšla, ker je pred spanjem občutila roke, ki jo objemajo nekje za hrbtom, polne tolažbe in razumevanja. Nobena ni odšla, ker ji je bilo lepo. Lepega se ne zapušča.                    

Danes smo priča strmemu porastu ločitev. Preveč jih je, ampak to v resnici nikogar ne zanima. Statistika je porazna. V Evropski uniji se razide vsak drugi par, v Sloveniji pa vsak tretji. Težko rečem, da ne sledimo trendom. Sploh tistim negativnim. Ne spuščam se v razloge za razhode in nikogar ne obsojam, saj vsak pozna svojo zgodbo. Ko zaspijo dušebrižniki in »videonadzori« osamljenih tetk, ki visijo na oknih, ostanejo ljudje sami v svojih domovih, za štirimi stenami. In oni najbolje poznajo svoje tišine, ki v njih kričijo. Vedo, kako je biti sam, ko te opazuje toliko oči.                                                                                                          

Ne maram etiketiranja. Pred dnevi sta dve ženski ob kavi obrekovali tretjo, ki je ravno zapustila njuno mizo. »Če bi bila kaj vredna, se ne bi ločila.« Ženska na žensko. Hijene. Strup v ustih namesto jezika. Za to, žal, ni protistrupa. Obsojanje in nestrpnost sta najhujša kategorija bede v nas. Čemu obsojati ljudi, ki jih ne poznaš? Kaj ti mar njena pot? Imaš hčer, za katero se pričakuje, da bo jutri »dobra žena in mati, ki se žrtvuje za svoje otroke«? Imaš prijateljico, sestro, mamo, ki bo morda nekoč plavala v teh vodah? Ali imaš sebe, ženska?!                                    

Če te pred svetom predstavlja samo to, da si od nekoga žena, se vprašaj, kdo sploh si. Ali sploh obstajaš?! Kaj imaš rada, o čem sanjaš, kaj si želiš in kaj sploh si? V čem si dobra in kateri talent te krasi? O čem sanjaš, kaj si želiš? Ko se spoznaš in sprejmeš, nimaš več potrebe po analiziranju življenj drugih in preizpraševanju njihove »vrednosti«.                                                           

Nobena ni odšla, ker ji je bilo lepo. Lepega se ne zapušča. One same vedo, kaj jih je prisililo, da so začele znova. Po neki novi poti, po kateri so si nekoč želele s svojimi »vitezi«. Vedo, kako jim je težko tudi brez našega komentiranja, vpletanja in kazanja s prstom v njihovo smer. Verjamem, da nešteto solz lahko ustvari tako nasilen val, cunami skoraj, ki na koncu vse obrne na glavo. Izguba zaupanja, opore, skupnih interesov. Morda tudi pridih nasilja, verbalnega, fizičnega. Ignoriranje na tisočo potenco. Nevidnost ženske v njegovem življenju.                                    

A vse si želimo samo eno: da bi nas videli in slišali. Vse si želimo, da bi nas ljubili in spoštovali. Zato ne maram etiketiranja. Obsojanje in nestrpnost sta pokazatelja ogromnega pomanjkanja morale in človečnosti v nas. Nobena ni odšla, ker ji je bilo lepo. Lepega se namreč ne zapušča.                                                     

Nič nisem rekla vse do zadnjega dneva tega jogijskega dopusta. Z ničimer nisem niti pokazala, da mi je (nehote) pokvarila dopust. Tudi ona se je delala enako nevedno. Morda je mislila, da bo z ignoranco ušla mojemu radarju. In mojemu jeziku. Ampak se je uštela. 

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 38, 23. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana