Šimen Zupančič

Nedavno je na neki intervju prišla v pisani obleki, ki si jo je sama sešila. Sem malo upala, da bom lahko svetu razkrila še en njen talent, poleg pisanja, petja, igranja ... še šivanje, pa samo odmahne z roko, včasih kaj predolgo kupim, pa odrežem. In potem potoži, pisalni stroj mi je crknil, tako da zdaj vse na roke pišem. Kako bova pa potem z avtorizacijo, če nimate računalnika, me skrbi. Vam zaupam, pravi.

Nekoč ste v intervjuju rekli, da je bilo po tistem, ko ste zavrnili Prešernovo nagrado, hudo obdobje in da vas je takrat trma držala pokonci. Me zanima vaše stališče do trme – velja za slabo lastnost, ampak lahko ti tudi pomaga.

Imam primorsko kri. Mi smo trmasti, zato smo pa zmagali v drugi svetovni vojni. Trma … prej bi rekla odločnost – da najprej vprašaš sebe, ali ravnam prav, sem se prav odločil, potem pa moraš za tem stati. Takrat gre za odločnost. Včasih gre pa za trmo. No, pri Prešernovi nagradi ni bila trma, ampak odločnost. Ker lahko pa ni bilo, verjemite. Dobivam pisma, v katerih me psujejo, mi grozijo s smrtjo in podobno. So se pač navadili.

Ste kdaj koga prijavili policiji?

Ja, enkrat sem, pa je dobil samo opomin, je rekel, da ne bo več.

Kadar vas zmerjajo, vam grozijo, ste kdaj pomislili, da bi vse skupaj pustili, da bi rekli, ne grem se več?

Skoraj vsak dan. (smeh) Skoraj vsak dan. Samo tega si ne upam reči svojim mucam, ker potem pa gorje!

Kje pravzaprav živite, v Ljubljani ali v Žabji vasi?

V Ljubljani sem uradno prijavljena, večinoma sem pa v Žabji vasi. Tam je moja družina. Tukaj ne morem imeti družine, tu ne morem imeti petih mačk. Ljubljana ni dober kraj za mačke. Pa mačka v stanovanju … to ni dobro za mačko, biti mora svobodna, v vratih mora imeti loputo, da gre ven ali noter. Včasih se tudi ne more odločiti. Značilno je, da mačka sedi pri odprtih vratih in razmišlja, ali bi šla noter. In potem se ona odloči, kam bo šla.

Šimen Zupančič

V Jurkloštru ste imeli zelo slabo izkušnjo, v Žabji vasi ste pa zadovoljni – je razlika v ljudeh?

Bistvena razlika je, da imam tu čudovite sosede. Star pregovor pravi, prvi sosed, prva žlahta. Že zdavnaj sem prebolela tisto travmatično leto, ki sem ga preživela v Jurkloštru, kjer sem komaj rešila svoje življenje, življenja svojih mačk in psa. Imeti take sosede, kot jih imam v Žabji vasi, to je pa največja sreča. Ne potrebuješ nobene tradicionalne družine, ne potrebuješ nobenega orožja, da bi se branila pred kakšnim sovražnikom ali vlomilcem. Res mi je lepo živeti tam. Tudi zdaj, ko se pogovarjava, imam ves čas domotožje in slišim, kako muca Monika mijavka, ker čaka, da bo dobila svoje škampe.

Škampe?

Ona jé škampe. Drugi pa ne. Čisto je odvisna od tega, da vsaj dvakrat na teden dobi škampe. To se je zgodilo zato, ker sem nekoč jedla škampe in je bila muca Monika na mizi – vajena je, da jé skupaj z mano.  Videla je, da jem škampe, pa jih je še ona začela jesti. Od takrat nimam miru, moram kupovati škampe.  

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 23. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana