Jaka Koren

Dekle pri šestnajstih pride na zdravniški pregled za vozniški izpit – želi si voziti avto, želi si videti svet, biti svobodna. Napenja oči, vendar ne razloči dobro črk. Napotijo jo k zdravniku, prvi korak do diagnoze, ki njenim sanjam zategne ročno zavoro: tumor v glavi. »Zmogli bomo!« deklica potolaži svojo mater – in drži obljubo. Tudi tedaj, ko do konca oslepi. Tudi tedaj, ko se rak ponovi in ji skoraj povsem odvzame še sluh. Neverjetna Tinka Tonejc kljub temu konča srednjo gostinsko šolo kot diamantna maturantka, se postavi na noge in postane eden najbolj radostno zvenečih, lepih glasov upanja za vse rakave bolnike in njihove svojce. Veliko, neizmerno veliko še ima danes enaindvajsetletna Gorenjka dati temu svetu – zato je tukaj in to je njeno sporočilo.

Kako ste?

V redu sem, zmeraj bolje. Prvega julija 2024 sem zaključila s terapijami in počasi, res počasi prihajam k sebi. Kajti borba je bila kar huda, šlo je na vse ali nič in okrevanje je precej dolgo. Vendarle pa lahko rečem, da sem trenutno zazdravljena. Mi je pa bolezen pustila hude posledice. Ne vidim ničesar – od biopsije sem povsem slepa. Med kemoterapijo se mi je zaradi citostatikov, ki sem jih prejemala, poslabšal sluh; slišim le še nekje štiridesetodstotno. Vendar se ne dam in se ne pritožujem. (smeh)

Jaka Koren

Kakšen je vaš vsakdan?

Kar pester. Ne manjka mi druženj in aktivnosti. Z jesenjo bom spet začela s tekaškimi treningi; trudim se, da sem čim bolj telesno aktivna in da postopoma premikam svoje meje, delam na sebi. Želim si, da bi nekoč lahko pretekla ljubljanski maraton. Res pa je, da mi telo še vedno marsičesa ne dopušča. Spet se mi začenja tudi študij na Višji gostinski turistični šoli na Bledu, tako bom hodila na predavanja, ki se jih že kar veselim. Veselim se tudi druženj, hodim na srečanja mladih v okviru Zveze slepih in slabovidnih, seveda pa znam tudi počivati.

Odnosi

Mojca in Jože: Ljubezen se ne meri v centimetrih

Torej vam nekako uspeva živeti življenje, običajno za dekleta vaše starosti?

Tako je. V bistvu počnem vse kot pred boleznijo, le da malo drugače. Skušam živeti karseda običajno in kljub slepoti uspešno izpolnjujem dnevne obveznosti – pač po svoje. Imam dve osebni asistentki, ki me prideta iskat na dom in peljeta po opravkih, na primer k zdravniku, na kakšen sestanek … Prilagajam se in drugi se prilagodijo meni; sem in tja kdo ne ve, da zelo slabo slišim, in potem mu pač povem in začne govoriti glasneje – in nekako gre brez težav. Vse gre.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana