Potovanja odstrejo resnico – o svetu in o nas samih
Mnogim ni dano, drugih niti ne vleče pogledati čez plot. Ker, saj vemo, povsod je lepo, a doma je najlepše. A kako naj to vem, če nikamor ne grem?
Kakorkoli, če lahko in če te vleče, greš. Potuješ. Tudi zato, ker je potem, ko se vrneš, doma marsikaj videti bolje, kot se je zdelo pred odhodom. Midva sva bila v Romuniji in Bolgariji. Z agencijo. Razlika med državami je očitna. V dobro Slovenije. Za desetletje in več. Čeprav, da ne bo nesporazuma, dolga in občasno slavna zgodovina obeh ima kaj pokazati.
Gre za državi, ki so si ju v preteklosti podajali Otomani, Tračani, Habsburžani, Rusi … Ostankom vsakokratnih vojn pa so vladali domači kralji in vladarji. Med njimi v Romuniji tudi kruti vlad Tepeš, ki naj bi romanopiscu Stokerju služil za opis znamenitega Drakule. »Njegov« grad je danes ena večjih romunskih turističnih atrakcij. Za ogled stojijo v vrsti in se drenjajo med mučilnimi napravami. V naši skupini so se nekateri kar malo zmrdovali, češ, komu mar te izmišljije. Kar se meni zdi približno tako, kot če bi se pri nas zgražali nad sicer manj slavnimi kurenti, čarovnicami, Kekčevo deželo, Martinom Krpanom. Ali pa nad Erazmom Predjamskim. Pripoved o Drakuli je nesmrtna. Čeprav legenda, strašna in krvoločna, novodobnim klavcem ne seže niti do kolen. Stokerjev Drakula je moral vsako svojo žrtev posebej natakniti na kol, današnji drakule jih z brezpilotniki pobijejo po 50 in več naenkrat. In še, Drakulo je na koncu Stoker zaklal. Današnjim klavcem se niti las na glavi ne bo skrivil. O potovanju morda kaj več kdaj drugič.
Danes smo kjerkoli z vsem na tekočem. S telefonom v roki ni novice, ki te ne bi dosegla. S telefonom v roki izveš vse o kraju, se orientiraš, najdeš, če se izgubiš. Pa še dolgčas ti ni, če vožnja traja. Če bi nas videli tisti, ki jim doma zaradi buljenja v zaslone nenehno najedamo, bi nam imeli kaj povedati. Ne le, da lahko tudi na najmanjšem zaslonu spremljaš zmago Pogačarja, tudi to, da so pod Trumpovo težo crknile tekoče stopnice, izveš. A doma ugotavljam, da sem kaj tudi prezrla. Recimo to, da je Albanija ustoličila prvo ministrico, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Če sodim po sliki, je to taka spodobna, korpulentna gospa. Skrbela bo za javna naročila!? Hja, mogoče pa to niti ni slabo. Mogoče bi kakšnega njenega klona Albanci lahko poslali tudi k nam.
Javna naročila!? Saj v zadnjih letih v Sloveniji ni bilo verjetno nobenega kolikor toliko spodobno težkega, ki bi ga speljali brez dvomov in očitkov o tem, kdo je komu kaj dal in koliko. Pogosto mi je žal, da nisem od vsega začetka spremljala novodobnih orodij in me danes digitalna prihodnost ne bi strašila. Pa ne zaradi albanske ministrice, ki bolj kot čemu drugemu verjetno služi »sodobni« podobi manj razvite in ene revnejših evropskih držav. Poleg tega albanski politiki niso tako nori, da bi klonu prepustili vse vajeti. Spet laično, če lahko klona sprogramiraš tako, da dela vse prav in pošteno, ga verjetno lahko tudi tako, da dela »bolj zate« in nekoliko manj za »one druge.« Ja, hitro se vrti ta svet. Zame prehitro.
A bolj kot zaradi tega, kar počenejo Albanci, verjetno vsakogar med nami stisne, ko zaslišimo ime Trump. Evropskim politikom nastavlja ogledalo. »Čas vas je povozil.« Vsi na kolena! Če ste verni, molite, če ne, prosjačite. Človeštvo se iz zgodovine ni veliko naučilo. Eden, ki je pred domala stoletjem verjel, da je Bog, je zrasel v Evropi, drugi zdaj prihaja iz Amerike. Levo in desno ponuja mir in vsem prodaja orožje.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
