revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Čeprav osovraženi ledeni kosci z neba iz leta v leto povzročajo več škode, Slovenija še vedno ne premore nacionalnega sistema za obrambo proti toči. Premore pa skupino zanesenjakov, ki se z majhnega športnega letališča na Štajerskem z enim samim letalom praktično na svojo roko podajajo v spopade s to nadlogo – in to največkrat v razmerah, v katerih bi se tudi najboljšim pilotom pošteno tresle hlače.

Vreme

Ko nebo udari: toča postaja debelejša

V sredo, na prvi dan julija, vsa Slovenija zadržuje dih in se pripravlja na najhujše; na ta dan se bo končno prelomil rekordni vročinski val, a namesto olajšanja se čez državo širi tesnoba. Prislovično zatišje pred neurjem, ki ga pričakujemo, je nabito z vestmi o apokalipsi, s katerimi parazitirajo klike spletni portali, po Facebooku vznikajo posnetki oblakov, na ulici znanci paberkujejo o tem, kaj naj bi prineslo popoldne in kaj nas čaka na večer. Prižgana Arsova opozorila vzamemo kot uradno potrditev, da se bo šiba božja zagotovo spet spustila nad nas – kot se je v prejšnjih tednih spustila že nekajkrat ter nas travmatizirala s prizori porezanih poljščin in zmečkanih vrtnin, strtih dreves, razkritih streh, poplavljenih cest …

Shutterstock

Tesnoba, ki jo čutimo, je arhetipski prastrah, ki našo vrsto spremlja od najbolj ranih začetkov, še iz časov, ko smo iz jam in bornih zavetij s strahom zrli v zariplo nebo ter slutili bes nečesa neskončno večjega od sebe. Vse odtlej si človeštvo prizadeva za iznajdbo načinov za nadzor nad uničevalnimi silami; a če smo stoletja, tisočletja zaman molili in darovali, zaklinjali in plesali, imamo danes po zaslugi sodobne tehnologije na voljo sredstva, da vsaj omilimo divjanje narave. Dežja in vetra resda ne moremo ukrotiti, še manj preprečiti, zato pa lahko vplivamo na škodo, ki jo povzroča toča. A v nasprotju s številnimi razvitimi svetovnimi državami v Sloveniji tega še vedno ne počnemo sistematično in na nacionalni ravni, razkrije vodja obrambe pred točo v Letalskem centru Maribor Darko Kralj, ko ga tisto sredo obiščem na letališču na Miklavžu na Dravskem Polju.

Ožemanje neviht

Vreme je potuhnjeno mirno in lahko si predstavljam, da v svoji užaljenosti zaradi zločinov, s katerimi jo ponižujemo, narava tokrat snuje še posebej kruto maščevanje – v mir med njo in človekom pač ne verjame več nihče. Nad malim hangarjem lebdi nekakšna sivkasta koprena, za katero ni mogoče reči, ali se bo pretrgala ali nemara zgostila v neustavljivo nevihto; zrak je gost in težak, tipično zatišje pred viharjem. Kralja ujamem pred edinim letalom, ki naj bi tisti dan na vsem ozemlju Slovenije po potrebi poletelo v boj proti toči; mala enomotorna cessna 206 s tulci na krilih se zdi bolj kot za spopad z morebitno orjaško nevihtno supercelico pripravljena za boj s starimi nemškimi lovci iz druge svetovne vojne. »Z njo lahko dodobra zatremo posamezne nevihtne oblake, če pa se nad državo zgrne velika fronta, smo seveda brez moči,« prizna sogovornik.

Tulci na krilih so napolnjeni s srebrovim jodidom, s katerim naj bi letalo poškropilo nevihtni oblak; ta snov nase veže vlago v oblaku in tako oblikuje velike kaplje, ki po malem iztekajo na tla – kakor da bi postopoma ožemali nevihto in ji preprečevali, da bi svoj rušilni potencial naenkrat spustila na enem mestu. Z reagentom obtežena nevihtna celica sčasoma razpade na manjše oblake, vsaj v teoriji. Čeprav meteorološka znanost v Sloveniji še kar vztraja, da ni znanstvenih dokazov, da zadeva v praksi dejansko deluje, je bila doslej v tujini opravljena že vrsta študij, ki kažejo drugače; med najnovejšimi je letošnjega januarja objavljena analiza osmih neurij v Švici in na jugu Nemčije, ki je pokazala, da je škropljenje s srebrovim jodidom »zmanjšalo obseg prizadetih območij v povprečju za 39,8 odstotka«.

Leta 2015 pa je skupina francoskih in španskih znanstvenikov v raziskavi neviht v svojih državah ugotovila, da je uporaba srebrovega jodida prepolovila uničevalno energijo toče. »Zadeva učinkuje; vsekakor je izvajanje tega sistema smiselno in upravičeno glede na škodo, ki jo sicer utrpita kmetijstvo in gospodarstvo,« pove Kralj.

revija Jana

»Kakšen Arso neki!« 

Toda medtem ko večina evropskih držav ima takšne sisteme, je Slovenija izjema. Sosednji Avstrijci, na primer, se lahko pobahajo z devetimi letali, ki delujejo iz dveh sodobno opremljenih centrov za boj proti toči, mi pa premoremo edinole to cessno v Miklavžu in teh nekaj posameznikov in posameznic iz Letalskega centra Maribor, ki delujejo skoraj povsem amatersko – slika in prilika pregovorne starokopitnosti podalpskih odločevalcev in iznajdljivosti ljudstva, ki je menda še edini razlog, da ni šlo vse skupaj že davno v franže … Cessno so v Miklavžu kupili in opremili s sredstvi iz proračuna letalskega centra, medtem ko je država vanj za boj proti toči namenila komajda kaj več kot trepljaj po hrbtu in molitev k svetemu Medardu, zaščitniku pred neurji (in zobobolom).

»Večji del denarja za to dejavnost prispevajo lokalne skupnosti. Država oziroma ministrstvo za kmetijstvo primakne okoli eno tretjino – in že v naslednjem hipu z DDV pobere nazaj petino celotne vsote; kar pomeni, da nam v praksi pusti le drobiž,« razloži Kralj.

Zgodbe

Urednik Neurje.si, o ekstremnem vremenu

Od skupaj 287 tisočakov, kolikor jih dobijo za boj proti toči, ministrstvo primakne sto jurčkov – in to je vse. Da bi Kralju in njegovim pilotom (okoli deset jih je, med njimi dve ženski) zagotovila kakršno koli logistično podporo, državi ne pade niti na misel; še podatke o vremenu morajo sproti pridobivati in analizirati sami, kar je naloga »radarista«, člana društva, ki na določen dan sam zase dežura pred monitorjem v klubski sobi. »Kakšen Arso neki,« prhne sogovornik, ko ga pobaram, ali pri napovedovanju verjetnosti za ujme sodelujejo z državno meteorološko agencijo. »Saj sami vidite, da včasih ustrelijo čisto mimo – mi pa si tega ne moremo privoščiti.«

Zato si v letalskem centru pomagajo s tujimi aplikacijami Windy in AustroControl, ki jim zagotavljata zanesljive podatke, predvsem pa ažurno radarsko sliko. Da bi slovenska država namestila poseben radar, s katerim bi spremljali gibanje nevihtnih front in celic in ki bi protitočnim brambovcem omogočal natančno načrtovanje škropljenja s srebrovim jodidom, pa je za zdaj enako verjetno kot selitev parlamenta v Dornavo.

Večji del države je brez vsake zaščite

Slovenski »sistem« aktivne obrambe proti toči (beri: peščica štajerskih letalskih entuziastov okoli Darka Kralja) je tako boleče skromen. Vzdržljivo letalce uradno pokriva območje 71 občin iz severovzhodne Slovenije, pa še pri tem so njegove zmožnosti precej omejene, ker ne zmore vedno doseči zadostne višine, da bi se vzpelo nad oblake. Za nameček je še donedavna imelo prepoved letenja po pol peti uri popoldne – birokratski umotvor, ki mu morebiti lahko pripišemo del odgovornosti za uničenje, ki so ga na območju Žetal in Ptuja povzročile večerne nevihte. Šele od junija lahko Kranjčevi piloti in obe pilotki letijo vse do sončnega zahoda; za nevihte za to časovno mejo velja načelo »potolcimo vse, zavarovalnice bodo že prepoznale svoje«!

Območja zunaj delokroga LC Maribor, torej velik del države, pa so povsem prepuščena na milost in nemilost črnim armadam oblakov, ki se čedalje pogosteje valijo čez slovensko nebo. Ko se bo torej naslednjič na meji z Italijo na radarju pokazal zlovešči obris z značilno rdečo piko na sredini, lahko Primorci, Gorenjci, Notranjci, Korošci in Dolenjci kvečjemu na dvoriščih kuhajo kis ter se urijo v pozitivni psihologiji.

»V našem centru bi potrebovali še eno dvomotorno letalo za let na velikih višinah in radar. Ob tem pa bi morali vzpostaviti še dva primerljiva centra, enega na Primorskem in enega na Dolenjskem,« je prepričan Kralj. Letne stroške posameznega centra ocenjuje na okoli deset milijonov evrov. Veliko? Le dokler ne upoštevamo škode, ki jo po državi povzroča padajoči led. V letih med 2003 in 2025 smo v Sloveniji zabeležili šest let s katastrofalno točo, ki je v kašo speštala večji del letine v kmetijstvu; samo v nesrečnem letu 2023 je toča ponekod uničila sto odstotkov pridelka in samo kmetom uradno povzročila za več kot 25 milijonov škode – neuradno pa seveda še nekajkrat več, medtem ko poškodovanih hiš, vozil in gospodarske infrastrukture očitno sploh nihče ne šteje. Potem ko je stolklo polovico države od Komende do Ptuja, lahko na ta seznam že dodamo še nekaj deset milijončkov iz katastrofične bilance aktualnega leta.

revija Jana

Jajca, večja kot toča

Darko Kralj je velik, krepak možak s črnimi lasmi in brado – štajerski medved, za katerega si predstavljam, da lahko tam zgoraj prestraši grom in prežene nevihto že zgolj s svojim bobnečim glasom. Za letenje ga je navdušil oče Franc, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja na prošnjo tedanje samoupravne interesne skupnosti iz Avstrije pripeljal sistem obrambe proti toči s srebrovim jodidom; danes šteje 93 let in še do lani je aktivno letel kot pilot, danes pa raje prisede k sinu, ki je od njega prevzel položaj feldmaršala maloštevilne, a zagrizene slovenske zračne obrambe proti toči.

Kot pilot je Darko Kralj opravil okoli 200 poletov nad nevihte in menda ga nikoli, čisto nikoli ni bilo zares strah – pa čeprav so to trenutki, ko se narava nad frčoplan zgrne z vso silo, kar je premore, in ta sila po Kraljevih besedah lahko presega energijo, sproščeno ob detonaciji atomske bombe, veter pa lahko doseže hitrost tudi okoli 300 kilometrov na uro. »Če nimaš zadosti velikih jajc, pač nisi za to delo,« se zareži sogovornik.

Resnično, malo je takih, katerih metaforični prašniki presegajo obseg tudi največje toče, a Darko Kralj in njegovi pubeci so med njimi – ter seveda tudi obe dekleti, dokazano pogumnejši od marsikaterega junca. Naj si o vsem tem – o srebrovem jodidu in o študijah, o eno- in dvomotornikih, o Avstrijcih, o milijonih – mislimo karkoli že, je dejstvo, da so ti ljudje trdno prepričani, da delujejo v dobro skupnosti, in da s tem prepričanjem tvegajo veliko, morda včasih tudi življenje. Že zato si v Letalskem centru Maribor zaslužijo drugačen odnos odločevalcev.

Slovenija

Letalska družina Pristavec: vseh pet vleče med ptice

Jaz pa Kralju tisti dan pred slovesom zaželim, da mu skupaj z mladim pilotom Vanom ne bi bilo treba odleteti nad kakšno posebej krvoločno supercelico. Ob teh besedah prekaljeni pilot vrže pogled na radarsko sliko na zaslonu in se zareži: »Čez dan ne bo nič hujšega, mogoče pride kaj ponoči iz Avstrije. Nekaj se kuha nad morjem in morda bo kaj padlo na Obali in okoli Postojne.« Točno tako se potem tudi zgodi – toda poletje je še dolgo. Pravzaprav že kar predolgo.

Moje voščilo zadene v prazno. Mala cessna, v kateri na večer z Vanom za krmilom tisto čudno, težko pričakovano in obenem tesnobo zbujajočo sredo poleti Darko Kralj, opravi že osemnajsti letošnji polet proti toči – skorajda toliko kot v vsej prejšnji sezoni skupaj, in pri tem porabi še zadnje ostanke srebrovega jodida, ki so ga na letališču v Miklavžu nabavili z denarjem občin in države. Odslej škropijo na lastne stroške in upajo, da bo ministrstvo za kmetijstvo našlo dodaten denar, da jim jih povrne; narod pa s strahom pogleduje v nebo in se vsakič znova sprašuje, kako hudo bo tokrat.

revija Jana