Mateja J. Potočnik

Dobesedno, saj so vsi povezani z letenjem – kot piloti jadralnih in motornih letal. Zakonca Pristavec sta rekorderja v jadralnem letenju in kot učitelja srce Aerokluba Lesce, svojo ljubezen do letenja pa sta prenesla tudi na hčerki in sina.

Da sta jih najbrž »okužila«, se pošalita – zadovoljna, ker si delijo skupno strast, pa tudi svobodo, zaupanje in nepozabne trenutke. »Ko vidiš celotno mavrico in osupljive razglede nad gorami, se zaveš, da ti je dano nekaj res posebnega,« pravijo Pristavčevi, za katere letenje ni le hobi, temveč način življenja. »Ko so del zgodbe ljudje, ki ti pomenijo največ, si res težko želiš še kaj več.«

##PAIDBREAK##

Osebni arhiv

Zatopljeni v svoj svet

Družina Pristavec se mudi ob belem jadralnem letalu, ki mirno počiva na trati Alpskega letalskega centra Lesce. Že od daleč so videti zatopljeni v svoj svet. Njihovi pogovori se vrtijo predvsem okoli aviacije, in to ne le tedaj, ko so na letališču. »Je pa res, da se tu odvija večina naših druženj. Pogosto se zgodi, da smo kar vsi hkrati v zraku,« se peterica nasmejano ozre proti nebu, ki se odpira nad Julijskimi Alpami.

Slovenija

Kraljice neba: slovenske pilotke v moškem svetu

»Smo pa tudi za domačo mizo najbrž malo posebni, saj hitro zaidemo k letalstvu. Včasih tudi čisto tehnično, ko razpravljamo o letalih, pravilih, dokumentih ali priročnikih. Teh tem nam nikoli ne zmanjka – niti na dopustu. Z možem se včasih pošaliva, da smo malo 'zažagani', saj ne znamo izklopiti,« se nasmehne mama Tanja Pristavec, ki se za letalstvo zanima vse od otroštva.

Punce med oblaki

Tanjo in njeno sestro dvojčico je za letenje navdušili oče, poklicni pilot. Mama se za te reči ni posebej zanimala, je pa vse spremljala. »Zdelo se mi je fascinantno, da je pilot, in na njegovo delo sem gledala z velikim občudovanjem. Me je pa še posebej pritegnil športni del letalstva. Včasih naju je namreč vzel s seboj v letalo, ki je vleklo jadralna letala, in zgodilo se je celo, da sva kdaj kar malo 'pozabljeni' ostali v njem. Zame je bilo to tako nepozabno, da se mi je zdelo povsem naravno, da bom nekoč letela tudi sama,« pokima jadralna in motorna letalka. »Ko te nekdo zastrupi s tem svetom, ko ga od blizu spoznaš in začutiš, te preprosto potegne vase.«

Tanja je sicer magistrica zdravstvenih ved, v bolnišnici Jesenice dela kot medicinska sestra, prav tam je bila nekaj let tudi glavna medicinska sestra. Ena redkih, ki je pilotka? »To pa najbrž res,« skromno skomigne. Pa je težko usklajevati službo in letenje? »Če ima človek dovolj notranje motivacije, potem gre. Ko so bili otroci majhni in sem veliko dežurala, seveda ni bilo lahko, a si tega vseeno nisem pustila vzeti. In bilo mi je lažje, ker se z možem razumeva in podpirava.« Danes, ko ni več rosno mlada, se seveda kakšen dan pozna tudi utrujenost. »A takoj, ko pridem med mlade, utrujenost izgine! Kar oživim, dobim svežo energijo!«

Okužila sva tudi otroke

Zakonca sta se spoznala na letališču. »Oba sva bila zatreskana v letenje, zato je bilo samoumevno, da bo to del najinega življenja.« Hčerki sta odraščali ob letališčih, saj so družinske počitnice pogosto potekale na tekmovanjih doma in v tujini. Medtem ko je oče tekmoval, je bila mama del zemeljske ekipe, dekleti pa sta ta svet doživljali skozi igro in raziskovanje. »Seveda smo hodili tudi na izlete, morje, v hribe, na bazen. Otroštvo ni bilo prikrajšano – le nekoliko drugačno.«

Okolje, v katerem so odraščali, je zaznamovalo vse tri otroke. Maja, ki je iz hobija razvila svojo profesionalno pot, uživa v priložnostih za vsakodnevno učenje in napredek. »Letenje je zame sprostitev, hkrati pa stanje popolne zbranosti in jasnih misli. Daje mi poseben občutek svobode, še posebej kadar lahko to delim z družinskimi člani in prijatelji iz kluba.«

Osebni arhiv

Enako čuti tudi mlajša Nika, ki v zadnjih letih najpogosteje leti prav z družinskimi člani. »Licence jadralne pilotke v zadnjih letih nisem aktivno vzdrževala, me pa kljub temu letalski svet izjemno izpolnjuje. Želim se dodatno izšolati še za motorno pilotko,« pove 27-letnica, ki je zaposlena kot stolpna kontrolorka zračnega prometa. »Sem v fazi šolanja za pridobitev licence, kar je zame izziv, v katerem resnično uživam. Ta poklic sem si želela že dolgo, saj združuje dinamiko in odgovornost, hkrati pa mi daje občutek domačnosti, saj me zanima vse, povezano z aviacijo.«

Tudi Žiga pri komaj šestnajstih že sledi ostalim. »Vidi se kot bodoči tekmovalec. Pri tem ga podpiramo, s svojim znanjem pa mu lahko veliko pomagamo,« pravi Tanja in hkrati prizna, da se tudi sama kdaj kaj nauči od njega, saj gre za drugo generacijo letalcev, ki imajo drugačen pogled.

Najboljši jadralni pilot

Nekaj posebnega je tudi mladi upokojenec Boštjan Pristavec, ki je dolgo veljal za najboljšega slovenskega jadralnega pilota. Kot izvemo, je glede tega precej skromen. »Je bolj introvertiran človek in ne potrebuje zunanjih potrditev. Seveda mu veliko pomeni, kadar zmaga ali postavi rekord, a tega ne izpostavlja. Mu je pa všeč, da je cenjen znotraj letalske skupnosti – ne le v Sloveniji, temveč tudi v tujini,« nam zaupa Tanja. Nekdanji kontrolor zračnega prometa na Brniku se je po upokojitvi še bolj posvetil letalstvu. »Zdaj je res ves čas vpet v dogajanje v alpskem letalskem centru in prevzema veliko odgovornosti, da dejavnosti tečejo nemoteno,« pove Tanja.

»Letenje je zame več kot le hobi – je način življenja. Vsa leta sem predan predvsem tekmovalnemu in rekordnemu letenju, kjer se prepletata znanje in instinkt,« pove Pristavec, ki pravi, da ima zgodba zanj še globlji pomen, ker so v njej po lastni želji tudi njegovi najdražji. »Letenje tako ni več le osebna strast, temveč tudi način, kako deliš svobodo, zaupanje in nepozabne trenutke z ljudmi, ki ti pomenijo največ. In takrat si res težko želiš še kaj več."

Mateja J. Potočnik

Srce aerokluba

Tanja in Boštjan se že vrsto let posvečata tudi učenju in vzgoji mladih v aeroklubu. »Meni ta del res veliko pomeni!« zažari Tanja, ki z mladimi ne dela zgolj kot inštruktorica, temveč tudi z izrazito osebnim pristopom. »Dojemam jih skoraj kot svoje otroke. Vsak je drugačen – nekdo potrebuje več spodbude, drugi jasne meje – in poskušam jih začutiti ter jim dati tisto, kar potrebujejo.« Posebno močan je trenutek, ko prvič poletijo. »Takrat čutim veliko odgovornost, a hkrati neizmeren ponos. Ko nekomu predaš znanje in vidiš, kako zraste, je to res poseben občutek.«

Ob tem pa poudarja, da ne gre le za letenje. »Gre tudi za vzgojo, odnos, za vrednote. Letalstvo zahteva disciplino, odgovornost in spoštovanje pravil – tu ni bližnjic.« S partnerjem si prizadevata, da bi letalstvo ostalo zdrav prostor za mlade. »Med njimi se spletejo vezi, ki niso le športne – postanejo skupnost.« Prav v tem vidi širši pomen svojega dela: »Če želimo, da klub živi, potrebujemo podmladek. In če mladim damo nekaj dobrega za življenje, je to največ.«

Ko pomislim, da bi se tudi sama naučila letenja, se zdi to precej zahteven podvig. A Tanja pravi, da je začetek lažji, kot si mislimo. »Tehnike pilotiranja se lahko naučiš v nekaj tednih, a to je šele začetek. Da si v zraku res varen in suveren, potrebuješ čas, izkušnje in zaupanje vase.« Ključno je tudi razumevanje razmer. »Naučiti se moraš brati vreme in pravilno reagirati v nepredvidenih situacijah.« Pravi preizkus pa pride s samostojnostjo. »Ko si upaš poleteti sam, brez motorja, samo s svojim znanjem in občutkom. Takrat z izkušnjami pride tudi samozavest.«

Mateja J. Potočnik

Umetnost jadranja s pticami

Čas med oblaki vsak doživlja po svoje. »Letenje je zame pobeg v drug svet. Kadar sedem v letalo, vse drugo preprosto izgine. Takrat obstajata samo še tisti trenutek in popolna osredotočenost. Prevzame me občutek svobode, ki ga težko opišem. Včasih se počutim kot izbranka. Ko vidiš celotno mavrico ali razglede nad gorami – se zaveš, da ti je dano nekaj res posebnega,« opiše svoje doživljanje Tanja, ki jo še posebej prevzame tišina jadralnega letenja.

»Tam zgoraj so mir, tišina, samo ti in narava. In prav ta stik z naravo je nekaj najlepšega. Fascinantna so tudi srečanja z večjimi pticami, kot so orli – takrat krožimo v istem termičnem dviganju, povsem drug ob drugem. In sploh se nas ne bojijo! V tisti tišini, ko slišiš le zrak in ob sebi vidiš ptico, dobiš občutek, kot da si za hip del njihovega sveta,« pripoveduje Tanja, Boštjan pa nam predstavi še nekoliko drugačen vidik.

»Jadralno letenje doživljam kot tridimenzionalno igro šaha, v kateri pravila postavlja narava – veter, termika, pobočja, turbulence in drugi vremenski pojavi so vedno nove spremenljivke.« Zato, pravi, noben let ni enak drugemu. »Vsak predstavlja nov izziv, novo odločitev in novo zgodbo. Prav ta nepredvidljivost in stalno iskanje najboljših rešitev dajeta letenju poseben čar – in zasvojenost, ki me vedno znova vleče nazaj v zrak.«

Zakonca se strinjata, da jadralno letenje ni le stvar tehnike. »Je tudi umetnost. Kadar sediš v letalu, se z njim zliješ – ne gre več samo za upravljanje, ampak za občutek.« Dobrega pilota se prepozna prav po tem. »Ne gre le za znanje, ampak tudi za to, kako začuti letalo in zrak.« Prav zato ima jadralno letenje posebno mesto tudi v širšem letalstvu. »Če ga usvojiš, je vse drugo lažje – tukaj si namreč popolnoma odvisen od sebe, motorja pa nimaš kot potuhe.«

revija Jana