Nevrotična gospodinja: Nasvidenje prihodnjo jesen
Prejšnji četrtek je deževalo in moji gobarski hormoni so začeli brbotati. Goba sicer res zrase čez noč, ampak micelij se je letošnje poletje temeljito posušil in vrag vedi, kdaj se bo prebudil.
Prejšnji četrtek je deževalo in moji gobarski hormoni so začeli brbotati. Goba sicer res zrase čez noč, ampak micelij se je letošnje poletje temeljito posušil in vrag vedi, kdaj se bo prebudil. Ampak saj gobe ne bodo več rasle, zdaj bo premrzlo, je godrnjala babica, ki se v gozdu na smrt dolgočasi. Običajno sedi v avtu, telefonari ter tu in tam pohupa, češ – a boste nehali noreti? Ko sem spraševala naokoli, ali je kdo že kaj našel, vsi samo vzdihujejo. Tri ure hoje za pet jurčkov. Fak.
Kar se na vratih pojavi daljna sorodnica in vleče čez prag košaro, prepolno gob. Kot vsako leto enkrat ob tem času. Torej rasejo.
»Saj veste, kar bo ostalo, si bomo razdelili. Vem, da nimate časa bloditi po gozdovih.« Seveda imamo čas in seveda blodimo po gozdovih in nabiramo gobe, ampak samo tiste, ki jih poznamo. Sorodnica, ki pozna samo jurčke in lisičke, oboje je seveda previdno odstranila iz košare, pa pobere vse. In potem zahteva, da strupenjače zavržemo.
»Mislim, da sem prvič v življenju našla karželjne,« se je pohvalila in potegnila iz košare spodobno veliko mušnico. Mušnica? Saj vendar nima pik, je protestirala. Seveda, dež jih je izpral. Za povrh ima karželj rahlo oranžne lističe in bet, pri rdeči mušnici je oboje belo. Ha, kaj pa če je dež izpral tudi barvo? Ne bi rekli. Za povrh je slišala, da je tudi rdeča mušnica užitna, če jo kuhaš v mleku s kančkom solitra. Je že poskusila? Seveda ne, predlaga pa, da poskusimo mi, ko se že tako dobro spoznamo na gobe.
»Tole je pa gotovo užitno, sem videla na razstavi gob«, se je pohvalila sorodnica in pripomnila, da je to reč nabirala že njena babica in da gre za zajčke. Kaj pa je na razstavi pisalo zraven te gobe, je zarenčal soprog. Ni videla, ni imela očal. Pisalo je velika rdečelistka in je smrtno nevarna, če bi torej babica zares kuhala prav takšne gobe, bi bili zagotovo prikrajšani za njen del žlahte.
»Tele vražje gobane je najbrž tudi dobil dež, da so rdeči zgoraj namesto spodaj,« je modrovala in zložila na mizo kupček turkov. Res so strupeni, je revsknila babica in jih dalo v skledo, da jih pripravi za kosilo, ter zraven godrnjala, da če si nesrečna zgaga štirinajstkrat ni zapomnila, da so turki užitni, si tudi petnajstič ne bo. Tele sem pa pobrcala, da ne bodo motile gobarjev, je rekla in pokazala nekaj zelo užitnih maslenk. Nobene gobe se ne brca, smo vreščali, cenjeni soprog pa je ljubeznivo pripomnil, da bo njo kdo obrcal, če jo dobi pri tem nečednem početju. In tako smo izpraznili košaro ter napolnili smetnjak. Ostal je kupček užitnih gob, kot vsako leto. Sorodnica jih je pobrala, češ, da so tako ali tako samo za eno družino in ne za dve. Pa nasvidenje prihodnjo jesen!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.