Nevrotična gospodinja: Konzilij na pločniku
Bil je topel jesenski dan, vsi v soseščini smo se martinčkali na svojih dvoriščih, zato nam pač ni ušlo nobeno treskanje z vrati in kričanje nestrpnih prebivalcev četrti.
Največjo pozornost je pritegnila mlada mama, ki je vlekla po ulici za roko svojega enajstletnega smrkavca in rjovela, da zdaj ma pa dost. Koga, kaj, zakaj, smo se eni bolj, drugi manj glasno spraševali. Pa saj nisem naredila nič strašnega, samo pomagati sem hotela, je z okna hlipala njena mama. Otrok je vendar tako strašno preobremenjen!
»Ko sem bila jaz v šoli, si me po riti, če sem prinesla podpis, da nisem imela naloge,« se je zadrla hči, odprla vrata avtomobila, zgrabila smrkolina za uho in ga porinila na sedež. »Zato sem odrasla v delavno in odgovorno osebo, ti pa hočeš iz mojega sina narediti mehkužca,« je še zakričala, preden je odpeljala. Seveda je bila vsa ulica na oknih, in ko je soseda to videla, je prišla dol, da bi nam pojasnila, da svojega vnuka nikakor ni spolno nadlegovala ali kaj podobno sramotnega, ampak mu je samo pomagala pri nalogah.
Otroci pač, smo rekli, ampak soseda nam je vsekakor hotela dati še dodatna pojasnila, čeprav je ni nihče prosil. Zato smo posedli po robu pločnika, da se strokovni konzilij ne bi prehitro razšel zaradi bolečih nog, in prisluhnili.
»Saj nisem naredila nič takega,« je smrkala nadrta babica. »Saj se ubogo dete nima kdaj igrati, ko pa mora kar naprej pisati naloge. Danes so imeli recimo naslov Jesen ob potoku, tu blizu imamo enega, pa sem ga hotela peljati tja, a je rekel, da je takoooo utrujen. Dobro, sem rekla, pojdi malo brcat žogo, jaz ti bom napisala spis, ti ga boš pa potem prepisal. Kaj pa sem naredila tako grešnega?«
»Vnuku podpirate lenobo,« je rekel neizprosni cenjeni soprog.
Kaj pa je napisala v tistem spisu, sem vprašala sumničavo. Ja, no, o jeseni vendar. Listje pada dol na tla, ježek nosi hruške na bodicah v brlog, krizanteme cvetijo na bregovih …. In podobno. A je vnuk že kdaj videl ježa, sem vprašala sumničavo. Kaj pa so to krizanteme, je vprašala profesorica francoščine s konca ulice. Ja rože vendar, vseh barv, na grobove jih nosimo, je pojasnjevala babica. Kolikor vem, rasejo na vrtovih in ne ob potokih, sem pripomnila. Babica je negotovo odkimala. Kakšen hudič pa potem rase ob vodi? »Učiteljica bo iz aviona opazila, da ni sam sklamfal tistega spisa, in mu bo dala cvek,« je rekla profesorica francoščine in vsi smo se strinjali. Če bi ga napisal z umetno inteligenco, pa ne bi nihče opazil, je vzdihnila koruzniška snaha.
Le naša babica je modro molčala. Ko sta naša dva hodila v šolo, jima je tudi kar naprej držala štango, nehalo pa se je z neko skrajno umetniško sliko, zaradi katere sem bila klicana v šolo. »To je pa preveč,« je rekla učiteljica likovnega pouka in mi pokazala babičino umetnino, ki je bila približno takšna: zeleno-rdeča karirasta preproga, na njem ogromna črna mačka z modrimi očmi, zadaj pa divje rumena stena. Vse narisano z ravnilom in šestilom. Cvek, je rekla učiteljica. Prav, sem se strinjala. Če se dobro spomnim, sem pridivjala domov kot vampirka. Dobro se spomniš, se je nasmehnil sin. »Ukinila si mi žepnino za pol leta.« Kakšna kazen je doletela babico, se ne spomnim več, vem pa, kakšen je bil njen izgovor: »Ubogi otrok je vendar tako preobremenjen!«
***null***
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.