Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Saj sem rekla urednici: »Ti pojdi, ti si odgovorna.« Pa ni hotela. Jaz pa sem bila spet preveč radovedna, kaj bi tuji diplomati sploh radi od mene, da preprosto nisem mogla reči ne. Saj poznate tisti znani izrek: curiosity killed the cat (radovednost je pokončala mačko).  

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Kam izginejo mrtvi Kitajci?

In tako sem pozvonila na zvonec kitajske ambasade – tiste ogromne, zastražene utrdbe ob reki Ljubljanici. Odprl mi je Kitajec v črni poslovni obleki in me povabil v notranjost. Krčevito sem stiskala torbo v rokah. Jo bodo hoteli pregledati? Kaj pa vem. Na telefonu sem za vsak slučaj že pred vhodom prižgala snemanje zvoka. Ker je bil telefon globoko v torbi, sem vedela, da videoposnetka ne bo, bo pa ostal vsaj avdio. Za vsak slučaj, če nehote sprožim kakšen hud mednarodni incident med Pekingom in Ljubljano. Moj um je že risal scenarije, kako slovenska vlada zaradi mene sprejema nujne ukrepe, mediji pa poročajo o novinarki, ki je z enim samim nepremišljenim vprašanjem zrušila diplomatske odnose z najmočnejšim gospodarstvom na svetu.                               

Nekaj minut sem čakala v baročni sprejemnici. Vsa je bila polna pozlačenih kipov – ali pa so bili  celi zlati, kdo bi vedel. Iz vsakega kotička sobane je dihalo nepredstavljivo bogastvo, masivne slike po stenah so prikazovale veličastne dele mogočne kitajske zgodovine. Še zrak je bil nekako drugačen kot zunaj. Pa ne da uvažajo kitajski zrak za svoje potrebe? Mogoče imajo v kleti posebne cisterne s kisikom naravnost iz Pekinga, ker jim ta naš, ljubljanski, ne ustreza? Moja paranoja je začenjala dobivati povsem nove dimenzije.                                                                 

Radovednost mi je za trenutek zameglila občutek strahu, a se je ta v trenutku podvojil, ko so me povabili v sosednjo sobo, k ambasadorju. Stopila sem v ogromno sejno dvorano. Sredi prostora se je vlekla neskončno dolga miza. Na eni strani je sedelo sedem kitajskih možakarjev, vsi v identičnih črnih poslovnih oblekah. Kitajec, ki me je spremljal, me je posadil na drugo stran. Na eni strani je sedelo sedem predstavnikov svetovne velesile, na drugi jaz. Sama. Gulp.                                                   

Nekaj minut je v sobi vladala grobna tišina. Kitajci so opazovali mene, jaz sem opazovala njih. Nič nisem rekla in krčevito sem se trudila, da bi delovala mirno, zbrano in hladnokrvno. Saj, kaj pa je to takšnega, če te tuje ambasade kličejo na zagovor? Pa saj se to dogaja vsak dan ... v kakšnih drugih državah najbrž. V glavi pa se je že sestavljala cela teorija zarote: kaj če so te črne obleke v resnici neprebojne uniformirane oprave, tisti nepremični pogledi pa del kakšne tajne vojaške doktrine?                       

Nato je eden izmed njih – vsi so si bili presenetljivo podobni, kot da imajo skupno mamo – začel pogovor v angleščini. V zelo specifični kitajski angleščini, moram poudariti. Komaj sem ga razumela. Možakar nasproti mene je bil očitno ambasador, saj je edini govoril, vsi drugi (razen prevajalca) so le nepremično sedeli in me gledali. Je to kakšna posebna kitajska hipnoza? Kaj če me poskušajo fiksirati samo s pogledom in mi z mislimi brati vsebino telefona? Bogve, kakšna starodavna znanja vse imajo ti ljudje – o rafiniranem mučenju smo navsezadnje že vsi slišali, saj so o tem stari Kitajci pisali celo priročnike. Dlani sem stiskala v naročju in si nohte vražje globoko zarinila v kožo, da ne bi naredila kakšne grimase, ki bi izdala moj strah. Sedela sem kot na trnih, pripravljena, da se vsak trenutek poženem v beg. Mogoče bodo zdaj zdaj skočili name, me privezali in odvlekli v spodnje prostore, kamor niti slovenska policija nima vstopa, diplomatska imuniteta pa jim ščiti hrbet.       

V tisti moj nemir so Kitajci vključili svoj monolog. Povedali so,  da so si ogledali moj prispevek na televiziji in da so neprijetno presenečeni, zakaj sem o mrtvih Kitajcih govorila tako nespodobno.                              

Umirjeno sem vrnila žogico. Pojasnila sem, da sem neodvisna novinarka, da delam v interesu javnega dobrega in da si konec koncev nisem ničesar izmislila. Resnica je pač taka, da v zadnjih tridesetih letih v Sloveniji ni bil pokopan niti en sam Kitajec. In seveda se ob tem zastavlja povsem legitimno vprašanje: kje pa so vsi ti ljudje? Potujejo po smrti morda nazaj domov?                                                                                 

Na ta konkretna vprašanja seveda nisem dobila odgovora. Sem bila pa deležna neskončno dolgega predavanja o kitajski zgodovini, njihovi filozofiji in specifičnem načinu življenja. Nekje na sredini tega diplomatskega pritiska so mi prijazno ponudili  čaj. Zavrnila sem ga v sekundi. Ne boste me, ne! Tu sem vas čakala! Dali mi boste čaj, bog ve kakšen serum resnice ali pomirjevalo je zamešano v njem, jaz ga bom spila, zbudila pa se bom na kakšnem tovornem letalu proti delovnemu taborišču. »Ehm,« sem zamomljala hitro, »čaja pa ne pijem. Sem alergična na tein.«                                                                                

Veleposlanik je počasi dvignil obrv in ni izustil ničesar. Moja paranoja je dosegla vrhunec: kaj pa če so zdaj opazili torbo, ki jo stiskam, in ugotovili, da snemam? Diskretno sem pogledala na uro. V stavbi sem bila že več kot deset minut. Čas je, da se spokam ven, preden moj partner pokliče policijo in nastane še večja mednarodna štala.

revija Jana