revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Oba sta namreč nadvse izobražena gospoda in zanimiva sogovornika, z njima se lahko pogovarjaš skoraj vse, razen o nekaterih zdravstvenih temah. Ker ju to pa res ne zanima. Stric ima devetdeset let, njegov prijatelj kakšno leto manj in pravkar so obema podaljšali vozniško dovoljenje za naslednja tri leta. Živita vsak na svojem hribu, občasno pa le zaideta v civilizacijo, kot tisto sredo, ko je imel prijatelj strokovno predavanje, stric pa je bil koreferent. Ali kako se temu že reče. Skratka, vsa družina je bila med navdušenimi poslušalci in zares smo bili ponosni, da ju poznamo. In da bosta, lepo prosim, prespala pri nas. Pogovarjali smo se še dolgo v noč.

 Naslednje jutro pa se je začel cirkus. Stric je ugotovil, da je na tisti prireditvi ugasnil telefon, in to tako temeljito, da ga ni več znal prižgati. Nekakšen puk hočejo, je godrnjal, ko je bila zadeva že popolnoma mrtva, tolikokrat je namreč poskušal vdreti v telefon z napačno kodo, da je napravil samomor, telefon namreč. Boš moral v telekomunikacijski center, mu je sporočila srednja generacija sorodnikov, mlajša, ki se na te reči bolje spozna, je bila namreč že po službah. Takšne neumnosti ne bi naredila niti jaz, je bevsknila babica, sita direndaja okrog telefona. Pa kaj, če ne dela?! Ga po ves dan kličejo oboževalke?  Stric je odvrnil, da ima kupe poslovnih pogovorov, če se že mora pohvaliti. Skratka, prijatelj mu je predlagal, da ga bo na poti domov peljal v tisti presneti center, kjer mu bodo porihtali telefon, čisto slučajno ve, kje je – in sta šla.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: Kuharski tečaj

Čez kakšne pol ure sta pozvonila, češ da je avto izginil. Gotovo so ga ukradli. Kako se že kliče policijo? Cenjeni soprog je pri priči zaslišal zaslužnega profesorja in ugotovil, da najbrž išče svoje vozilo na napačnem parkirišču. Na srečo je res bilo tako. In sta se po sreči odpeljala. Potem sem se hotela še jaz odpraviti v službo, kar sem opazila za vrati potovalko spoštovanega profesorja, na njej pa mapo z dokumenti. Pri priči sem ga poklicala, misleč, da je še dovolj blizu, da se brez problemov vrne po pozabljeno. Takoj je dvignil telefon, a kaj, ko sem jaz njega slišala, on mene pa ne. Prekinila sem in poklicala še enkrat – enako. Poslušala sem oba genija, kako modrujeta, kje hudiča je treba pritisniti tipko za prostoročno telefoniranje v avtu, a se jima žal ni posrečilo. Strica je bilo nesmiselno klicati, ker je imel telefon blokiran … Šit, šit, šit.

Potem je sredi dopoldneva klical najprej stric, telefon je porihtan, se je pohvalil, prihaja po svoj avto, in če ga bo slučajno našel, se bo odpeljal naravnost domov. Mar ne bi zaslužnemu profesorju odpeljal pozabljene potovalke? Ne bi, ker se na tistem njegovem hribu zmeraj izgubi. Potem je klical še profesor in lepo prosil, naj pozabljenega ne dajemo stricu, ker se na stričevem hribu nikakor ne znajde. Bi pa prišel čez nekaj dni, ker ima blizu nas opravke. Se lahko oglasi v času kosila?

***null***

revija Jana