Revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Potoček mimo najine hiše je precej glasen, voda je odnesla smeti, ki so jih ljudje zmetali vanjo, postrugala je mulj in blato. Prej rjava voda se je spremenila spet v čisto. Zraven nalivov je bilo nekaj strel. Zjutraj sva z Janekom čakala na Tino, da ga bo odpeljala v Tolmin, ko se je zabliskalo, pa ne samo zunaj, tudi iz ene od električnih vtičnic v hiši. Že sem pomislila: pa pojdi nekam, če si skurila napeljavo. A luči se niso pogasile. Potem je Tina povedala, da je videla strelo, ki je razgrajala po letališču. Mislim, da sva bili obe malo pretreseni.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Odučitev*

Ali tako narava ravna milo za drago? Skoraj zagotovo. Pravzaprav ji ničesar drugega ne preostane. Nič drugega je najbrž ne stisne ob zid tako, kot to naredi človek.

Milo za drago je tudi naslov igre, ki jo je pred več kot štiristo leti napisal Shakespeare in jo v slovenščino prevedel Matej Bor. Če bi naslov dobesedno prevedli, bi se lahko glasil tudi mera za mero. Igra je malo komedija in malo tragedija. Tudi v tistem času so obstajala vprašanja o morali, korupciji, žrtvovanju, oblasti. Piše: »Naglica se še vedno izplača, naglica, užitek pa odgovarja užitku, podobno se konča s podobnim in mera se vedno znova meri.«

Torej vedno znova milo za drago. Naglica se še vedno izplača? Vsi odločevalci, prejšnji, zdajšnji …, včasih, še preden sedejo na svoje prestole, začnejo lomiti in ruvati drevesa. Tista z močnejšimi koreninami in tista s plitvejšimi. In začnejo na novo saditi. Skoraj nobeno drevo ne more zrasti, da bi imelo polno krošnjo sadov. Ne. Če jih kdo vpraša, zakaj to počnejo, je odgovor: oni prej so tudi to delali. In oni prej tudi. In tako se vedno znova vračamo na začetek. A ta začetek seveda ni brezmadežen. Nahrbtniki so čedalje težji, okostnjakov v omarah je vedno več, človekov odnos do sveta, do drugih, je milo za drago.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Odučitev*

Užitek odgovarja užitku? Užitek je tako sočna beseda. Sploh za mnogo nas, ki so nas učili, da je vsakršen užitek odveč, včasih celo greh. Treba je samo delati in garati, se vselej držati nazaj, biti ponižen in poslušen. Pa čeprav je to samo telesno in duševno zadovoljstvo. Morda ob dobri hrani, kakšni lepi glasbi, ob sončnem zahodu. A v teh časih se zdi, da je največji užitek, ko se lahko odločevalci, zdajšnji, prejšnji …, sočno zmerjajo, ponižujejo …, oni na odru, mi, občinstvo, pa v parterju.

Podobno se konča s podobnim? Gliha vkup štriha? Kaj še dodati? Da so glavni cilji odločevalcev, zdajšnjih, prejšnjih …, znani, družba v parterju pa so samo stranski nebodigatreba pri doseganju njihovih, njim pomembnih ciljev.

In tako se vedno znova vrtimo v krogu, pravzaprav niti ne vrtimo. Majemo se sem in tja, z leve na desno in nazaj, no, politično korektno bi bilo reči gor in dol, s severa proti jugu, od vzhoda k zahodu … Vsakokratni odločevalci hočejo narediti družbo po svoji meri. In pri tem nočejo niti vedeti, kaj si družba želi, potrebuje, pričakuje. Zdi se, da verjamejo, da so dani od boga. In če to verjamejo, pozabljajo, da smo vsi ljudje dani od boga.

Veliko časa, preden je Shakespeare napisal igro Milo za drago, v izročilu evangelija apostola Mateja piše: »Kajti kakor sodite druge, tako boste sojeni, in s kakšno mero merite, s takšno se vam bo merilo.«

Dobra misel, ki pa je v današnjem svetu izgubila vso svojo resnico in blišč. Merila in sodbe že dolgo niso enaki za vse. Odvisni so od tega, ali si na odru ali v parterju. Naše na odru se sodi blago. Tiste v parterju pa z vso ihto. In potem se spet vse obrne.

Kako pa si naj v kontekstu milo za drago človek razlaga predlog odločevalcev, da bi se lahko ponovno točil alkohol tudi v osnovnih šolah? Takrat, ko je konec pouka in vaščani, krajani, meščani … nimajo nobene druge možnosti, da bi se zbirali na sestankih, sejah, pogovorih, rajanjih, veselicah … Ne glede na moj odklonilni odnos do alkohola, bi se vsak človek moral najprej vprašati, ali je mogoče preživeti takšne dogodke brez alkohola. Ali res potrebuje alkohol za pogovor, veselje, ples …? Ali res potrebuje berglo, da pogleda drugemu v oči? Ali pa samo potrebuje spodbudo, ki iz njega izvabi volka?

Odrasli otroke učimo tudi z zgledom. Včasih samo z zgledom. Doma mladostnikom pridigamo, da se ne smejo dotakniti alkohola, ali ne? Potem pa zjutraj pridejo v šolo, ki so jo čistilke z minimalno plačo čistile po veselici skoraj do jutra, v zraku je še vedno vonj po pijači, koši in vreče smeti žvenketajo od steklenic.

Kaj naj si misli otrok? Če moj stari lahko, lahko tudi jaz? In potem se pritožujemo nad tem, koliko težav, izgub, revščine, zasvojenosti, nesreč … obstaja zaradi alkohola.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana