Revija Jana

Če bi verjela v pravljice, bi bilo lahko. V otroštvu mi nihče ni povedal zanje, ko pa sem jih začela sama brati, je bilo za pravljičnost prepozno.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Avtobus zgodb

Zdaj mi lahko na trenutke občutek pravljičnosti morda pričara samo narava. Vsaj mislim, da je tako. Sprehodi z Janekom po dolini Bavšice in iskanje marel, ki pa jih letos ni veliko. Suša je kriva. Tu in tam najdeva kakšen oreh, da ga streva na klopci v zatrepu, medtem ko poslušava ruk jelenov. Še nikoli nisem videla toliko praznih in preluknjanih lupin orehov. To pomeni, da je v dolini veliko veveric ali pa so bolj lačne kot druge jeseni. Ptice selivke so odletele že pred nekaj tedni, zdaj prevladuje krakanje vran, njihove sorodnice srake tudi ne zaostajajo, da ne govorim o kuni, ki se je vse poletje potepala naokoli in se na jesen vrnila.

In jaz ji glasno ploskam, ko me z drobcenimi očmi opazuje iz žleba strehe! Najbrž si misli, da se je tako veselim. Uh, še danes moram spet obesiti pod avto (njej) smrdečo kroglico, da ji ne bodo zadišali kakšni kabli! In še danes bova z Janekom spet nakupila nekaj hrane za malovaške prostoživeče muce in jo odnesla sosedi Miri, ki tako lepo skrbi zanje. Neko noč, ko ni hotelo biti mojega spanca od nikoder, sem opazovala, kako je ena preganjala kuno po Mali vasi.

Če tole še enkrat preberem, mislim, da je vse deja vu, kar pomeni že videno. V realnem svetu, torej stvarnem, resničnem, je tudi ta jesen podobna prejšnjim, a človekova zaznava in dojemanje vsega se z leti pač spreminjata. In vsakič na novo vrednotimo čas in trenutke ter svet okoli sebe. Vsakič so nam dragocenejši in nam dajo misliti. Če odmislim, koliko jeseni mi je še preostalo, prav nestrpno čakam jutra in novega dneva.

Že videno drugi razložijo tudi kot človekovo dušo, ki potuje skozi čas in prostor in je nekoč že doživela neki dogodek. Tudi znanstveniki poskušajo najti razlago za ta občutek. Da gre za nepravilnost v našem spominu, ki trenutne izkušnje ne oceni pravilno, da gre za davno pozabljene dele spomina, pa tudi za potlačene spomine iz otroštva. In da se pojavi največkrat takrat, ko smo utrujeni, pod stresom, ko slabo in premalo spimo in smo razpeti na vse konce in kraje.

Tako sem jaz te dni doživela svoje že videno. Kot potlačene spomine iz otroštva. Spomin na to, kako zelo so me bolele ciste na dlesnih v času, ko sem se komaj zavedala sebe. Ja, bili so drugi časi, na kmetih, sploh pa v naši družini, nihče ni imel zobne krtačke. Ko  je rdečina dlesni postajala vse temnejša, je bilo neznosno boleče. Vnaprej sem vedela, kaj sledi. Ko se je naredil belorumen ognojek, sem vzela šivanko in ga preluknjala. Gnoj se je odcedil in olajšanje je bilo takojšnje. Včasih je bila cista tako velika, da mi je rinilo ustnico navzven! Potem sem si še zlomila sprednji zob, ko sem v mraku tacala za mamo po nekem hribčku navzdol. V temi sem se spotaknila in padla na rob kangle, v kateri je mati nosila vino. Pa je odplaval z vinom še kos mojega zoba. V moji družini ni bilo posebnega interesa za zobovje otrok, tudi za moj odlomljeni zob ne. Večkrat se je še dodatno odlomil in nato izginil. Postala sem škrbasta. Saj nisem bila edina. Oba moja starša sta bila na istem. Torej nič posebnega. Dokler se nisem z leti ovedla, da pa niso vsi ljudje škrbasti. In takrat sem se začela tega sramovati. Sram me je bilo, ko sem morala odpreti usta. Ko sem morala kaj reči. Zato sem si usta skoz pokrivala z roko. Mojih zob pa ni bilo nič sram! Brez sramu so me boleli, se lomili, izpadali, dlesni so se odmikale. Ko sem toliko odrasla, da sem to lahko naredila, sem z veseljem hodila k zobozdravnikom in skrbela za zobe. A bilo je prepozno. Zame. Morda sem zdaj prav zaradi tega tako skrbna pri Janekovih zobeh. Pri petintridesetih letih jih ima še vse in vse zdrave! Samo naj tako ostane še naprej, si želim.

Ko mi je te dni izpadel še en zob … in no, saj si lahko predstavljate, z luknjami vred, me je vse skupaj vrnilo šestdeset let nazaj. Vrnili so se občutki sramu, nemoči, strahu, da se mi bodo ljudje posmehovali, negotovosti, kdo mi bo pomagal … Janek je vse to čutil, z mano doživljal, ne da bi razumel. Zakaj imam vse dni in noči šal okoli ust. In je zahteval in potreboval moj nasmeh s široko odprtimi usti. Še pred njim mi je bilo nerodno, potem pa … kaj naj rečem? Če ga potrebuje … Prvič me je pogledal začudeno, kot da ne more verjeti. In me je vprašal: »Kje´maš usta?« Hmmm? Pri zobozdravnici? Na koncu sva se oba smejala s široko odprtimi usti!

Spomini, čustva, pa še razum! Očitno sta moja nova, mlada zobozdravnica in medicinska sestra razumeli mojo stisko. In tudi zobotehniki. Popravili, no, zadelali so luknjo med zobmi in zdaj sem spet stara jaz. Vsaj na videz. O tegobah, ki me še čakajo … Pa kaj čem o tem!

Ko se bo danes zdanilo in se bo zbudil Janek, bo vse spet v redu. Jaz se bom spet smejala, mu natančno čistila zobe, sonce bo pregnalo nočne more, pa tudi, vsaj začasno, potolažilo malo deklico v meni, ki si nekoč ni znala pomagati, zdaj pa je še enkrat več preživela spomine, predelala čustva in razumela: prej ali slej se vse razreši, pomagaj si sam, prosi za pomoč, deluj …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!