Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko sem prvič prišel v pasjo šolo z Ozijem, takrat trimesečnim italijanskim vodnim psom, sem pričakoval, da bo trener učil njega. A trener je pogledal mene in rekel: »Dajte psa v avto.«

Bil sem razočaran. Šola je vendar namenjena psu, ne meni. Toda ko sem opazoval druge pse in njihove vodnike, kako usklajeno delujejo, sem začel razumeti. Trener Gorazd mi je kmalu zaupal tri besede: odnos, odnos, doslednost.

Ozi je rjav skuštranec, najbolj znan po iskanju tartufov. Da bi postal zanesljiv iskalec teh podzemnih draguljev, je potrebnega veliko treninga. Še pomembneje pa je, da se nauči priti, kadar ga pokličem. Pes, ki beži od doma in se brez lastnika potika naokoli, ogroža sebe in druge. Takšno vedenje prinaša nemir, skrb in slabo voljo.

Osebna rast

Navaden dan nenavadne mame: Janekova Tanja Žagar

Začela sva s priboljški, pohvalami in navdušenjem. Pozneje sva pri treningu uporabila tudi elektronsko ovratnico. Tak pripomoček je lahko sporen, zato je bistveno, kako in s kakšnim namenom se uporablja. Pri najinem treningu ni šlo za neusmiljeno kaznovanje, temveč za pridobivanje njegove pozornosti, da bi se lahko pravočasno odzval na klic. Cilj je bil preprost: da se vrne.

Ob tem sem se spomnil mladega podjetnika, s katerim sem se srečal pri terapevtskem delu. Svojemu podjetju je bil izjemno predan. Delal je od jutra do poznega večera, vsak dan. Vse bolj se je počutil utesnjenega, pri delu je bil manj učinkovit, spremljali pa so ga tudi različni telesni in duševni simptomi. Želel je postati spet produktiven in motiviran.

Najprej sva vzpostavljala red in disciplino. Nekoliko se je izboljšalo, vendar sem vedel, da težava verjetno ni tam, kjer jo iščeva. Svojim sogovornikom pogosto povem: če bi natančno vedeli, kje je težava, bi jo najbrž že sami odpravili. Terapevtovo najpomembnejše orodje so zato dobra vprašanja. Vprašal sem ga, ali se po koncu delovnega dneva rad vrača k svoji partnerici. Prebledel je. »Največkrat ne,« je odgovoril.

Odnosi

Matic Vidic: Romanje – tisto, ki me spremeni

V tistem trenutku je postalo jasno, da težava ni nujno v delu, kjer je uresničeval svoje darove in talente. Morda je delo postalo način, kako se mu ni bilo treba srečati s tem, kar ga je čakalo doma. Človek ni ustvarjen samo za delo. Naravno je, da si prizadevamo delo opraviti kakovostno in učinkovito, da se lahko potem vrnemo v odnos. Če delo namerno podaljšujemo, se po koncu delovnika ustavljamo še na pijači ali si izmišljamo neodložljive opravke, so to lahko tihi alarmi.

Vsako bežanje iz domačega gnezda še ne pomeni, da je odnos izgubljen. Lahko pa pomeni, da potrebuje več pozornosti, iskrenosti in smisla.

Dober odnos je prostor, kamor se želimo vrniti. Je odnos, v katerem se trudimo drug drugega razveseliti, ne le prenašati. Pred veseljem pa človek praviloma ne beži.

Zato se vračam k besedam trenerja Gorazda: odnos, odnos, doslednost. Če s psom nimamo vzpostavljenega odnosa, se k nam ne bo zanesljivo vračal. Podobno velja za ljudi. Tudi človek se najraje vrača tja, kjer se počuti sprejetega, varnega in ljubljenega.

Morda je danes vredno vprašati: Kam se vračam — in pred čim bežim? Nato izberimo en odnos, ki nam veliko pomeni, in poskušajmo drugega razveseliti.

Včasih se lep odnos ne začne z velikimi besedami. Začne se s tem, da se pravočasno vrnemo — in zares ostanemo.