Ko sta starša Nike Vodan izgubila službo, so bile ogrožene tudi njene sanje
'Videla sva njeno veselje, njeno vztrajnost in njene želje, a si vseeno nisva mislila, da se bodo stvari tako zelo lepo poklopile in bo dosegala tako vrhunske rezultate.'
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Tekst: Klavdija Rupar Vuga
Na zimskih olimpijskih igrah v Milanu in Cortini so vse medalje za Slovenijo osvojili smučarski skakalci. Najbolj nasmejana in optimistična je Nika Vodan, ki je v tekmi mešanih ekip osvojila tretjo olimpijsko medaljo – tudi tokrat zlato! Za Niko, ki smučarske skoke trenira že od sedmega leta, je bil to res prav poseben uspeh. Čeprav vsi zelo radi spremljamo slovenske športnike, so nanjo zagotovo najponosnejši družinski člani. Obiskali smo jih v vasi, ki je zaradi Nike dobila novo neuradno ime.
Nikina domača vas Delnice je takoj po njeni zmagi dobila novo ime – Olimpijske Delnice. Le nekaj metrov pred hišo so vaščani obesili tudi zlato kolajno, na kateri so zapisana vsa imena zlatih tekmovalcev. Sprejeli so nas Nikini bližnji: mama Barbara, oče Damijan in najmlajši brat Nace Križnar.
Najvztrajnejša
Petindvajsetletna Nika ima štiri brate in eno sestro ter še danes veliko pomaga na domači kmetiji, vozi traktor, grabi in pobira sadje. Z možem Aljažem Vodanom, prav tako nekdanjim skakalcem, s katerim sta poročena od aprila 2024, živi na Mlaki pri Kranju.
Skoke je začela trenirati pri sedmih letih. »V šoli so dobili letak za dan odprtih vrat na skakalnici v Žireh in prosila je, če gremo lahko pogledat. Pridružila sta se nam tudi oba sinova. Razkazali so nam celoten objekt in vsi trije so se odločili, da si želijo trenirati skoke. A najvztrajnejša je bila vedno Nika.«
Potem sta oba starša drug za drugim izgubila službo in padla je odločitev – za treninge ni več denarja. »A Nika se ni dala. In ko sva videla, kako z veseljem hodi na treninge, kako se vsakič, ko zraste, želi premakniti na večjo skakalnico in se pogaja s trenerjem, ki ji ne more dopovedati, da je še prenizka, smo vedeli, da ji bova to nekako že omogočila,« težko obdobje opisuje oče Damijan. Na roko jim je šlo tudi žirovsko društvo, ki jim je omogočilo, da so del članarine poravnali tako, da je Barbara, po poklicu šivilja, šivala drese za skakalce, oba pa sta pomagala na različnih dogodkih ali pri čiščenju.
»Ravno pred nekaj dnevi sem razmišljala, da so skoki šport, ki ga lahko trenira vsak, saj se vedno najde način tudi za tiste, ki ne prihajajo iz družin z veliko denarja. Koliko dobrih športnikov bi še imeli, če bi bilo recimo tudi alpsko smučanje namenjeno vsem, ne le eliti?« se sprašuje Barbara. Ko je mož dobil službo, se je odločila, da ostane doma, skrbi za otroke in Niko vozi na treninge; sprva je bilo to dvakrat do trikrat na teden, ko je postalo resneje, pa večino dni. Ob koncih tedna so jih čakale še tekme.
Žalostna za sotekmovalko
»Videla sva njeno veselje ob tem športu, njeno vztrajnost, njene želje in sanje, a si vseeno nisva mislila, da se bodo stvari tako zelo lepo poklopile in bo dosegala tako vrhunske rezultate. Skoki so šport, v katerem si lahko na eni tekmi na stopničkah, na naslednji pa nisi niti med najboljšo deseterico. A Nika vedno ostaja zelo optimistična, nasmejana, obenem pa tudi pokaže žalost ali razočaranje – to ima po nas, saj ne jaz in ne mož ne znava zadržati čustev, in to se mi zdi zelo lepo. Je pa zanimivo, da je kdaj razočarana tudi, ko konča na prvem mestu, saj je žalostna za sotekmovalko, ki si je želela stopničk, a ji ni uspelo. Res je oseba, ki si jo želiš ob strani, tako ob slabih kot dobrih trenutkih.«
Trenutek, ko sta se zavedela, da je njuna hči zelo dobra, je bilo prvo tekmovanje na Ljubnem ob Savinji, ko je ob debiju v svetovnem pokalu zasedla 14. mesto. »Tam smo videli, da to ni samo hobi, ampak šport, za katerega živi in v njem zares uživa! Punce so jo zelo lepo sprejele, videlo se je, da je zares srečna in prav tam, kjer mora biti.«
Zakaj bi ji s strahom jemala veselje?
Nika je v karieri doživela dva padca, a se je vse srečno končalo, lani pa so jo zaradi težav s kolenom operirali. »V Lillehammerju je že pristala, vendar je bila nepozorna in se je zaletela v ograjo. Bila je nezavestna in takrat sva se edinkrat res ustrašila zanjo – še posebno ker sva bila doma in nisva točno vedela, kaj se dogaja. Na srečo je bil z ekipo ves čas v stikih Aljaž, takrat še njen fant, in nas obveščal, zato je bila skrb precej manjša,« pripoveduje Barbara, a dodaja, da so tudi padci del življenja. »Res je nevaren šport, a iskreno, nikoli nismo razmišljali o negativnih straneh. Življenje je lahko nevarno tudi, ko prečkaš cesto. Nika v skokih zares uživa in zakaj bi ji s svojim strahom jemala veselje?«
Ustavila je ni niti poškodba kolena, po kateri je februarja lani morala pod nož. »S kolenom so se začele pojavljati težave, zato so jo operirali, a je v formo prišla zelo hitro. Redno je trenirala, veliko je kolesarila, hodila v hribe, seveda pa so pomagale tudi fizioterapija in prilagojene vaje, s katerimi je krepila koleno,« okrevanje opisujeta mama in oče. Niko je frustriralo, da ni bila takoj v taki formi kot prej, a ji je trener hitro dal vedeti, da je glede na poškodbo in operacijo zelo dobra. Kar se je pokazalo tudi na letošnjih olimpijskih igrah.
Vredno je!
Biti starš profesionalnega športnika zagotovo ni lahko, pravi Nikina mama. »Bilo je potrebnega kar nekaj odrekanja, saj je najprej imela uro in pol dolge treninge, kasneje tudi že dve uri in več, pa vožnja v eno in drugo smer, tekme ob vikendih, tekme v tujini. A ko vidiš svojega otroka, da v tem uživa, da mu gre dobro in vsako spremembo sprejme brez večjih težav, je vse vredno. V vseh letih treniranja je zamenjala kar nekaj trenerjev, vendar je to sprejela zelo umirjeno. Večkrat je omenila, da nov trener prinese tudi novo energijo in nove začetke.
Na koncu je najpomembnejša spodbuda – ta športnikom največ pomeni. V teh letih sem videla veliko različnih staršev, nekateri so razočarani ob vsaki najmanjši napaki, drugi želijo biti del vsakega treninga in tekme. Midva sva ji vedno stala ob strani, a sva povsem zaupala njenim trenerjem. Tako midva kot Nika smo hvaležni vsem. Nekateri starši se odločijo, da bodo postali sodniki ali trenerji, naju to ni zanimalo. Nika je najbolj vesela, ko prideva na tekmo, navijava zanjo, ji čestitava, predvsem pa ji pustiva proste roke. Ko so se začele težave s kolenom, me je vprašala, ali bom razočarana, če bo prenehala skakati. Odgovorila sem ji, da nikakor ne, da je to njena odločitev, pri kateri jo bova vedno podprla, in da naju nikoli ne bo razočarala. Edino pomembno je, da damo otroku spodbudo in zaupanje, da se lahko sam odloči.«
Samo še en cilj
Nika ima v svoji zbirki že tri olimpijske medalje, tri kolajne s svetovnega prvenstva (dve srebrni in eno bronasto) in je prva slovenska smučarka skakalka z velikim kristalnim globusom za skupno zmago v svetovnem pokalu, v skoraj dvajsetletni karieri pa je prejela še številne druge nagrade. Barbara pravi, da ima njena hči samo še en cilj: preskočiti 200 metrov. »Oziroma preskočiti možev rekord, ki je 217,5 metra. Upamo, da ji bo to uspelo v Planici. Potem bo dosegla prav vse!« Njen trenutni osebni rekord znaša 193,5 metra, kolikor je poletela v Vikersundu leta 2023.
Nekoč bo morda pekla torte
Ena najboljših slovenskih skakalk se zelo rada vrača domov in preživlja čas s svojo družino, še posebej z nečaki. Pomaga na kmetiji, kolesari ali hodi v hribe. Po končani karieri bo najverjetneje pekla torte. »Preden se je vpisala v srednjo šolo, je želela postati frizerka. A redni treningi in tekme bi težko šli skupaj s frizersko šolo, zato se je vpisala na Gimnazijo Franceta Prešerna, kjer je bil urnik prilagojen športnikom. Zdaj pa zelo rada peče tortice in druge sladice, tako da bi rekla, da se bo ukvarjala s tem. A ne glede na to, za kaj se bo odločila, je najpomembnejše, da bo v tem uživala in da bo srečna.«
Končalo se bo, kot se mora
Starši so večino olimpijskih iger spremljali doma, zadnjo nedeljo, ko so skakale samo ženske, pa so Niko obiskali tudi v Predazzu. Zlato kolajno je sicer v družbi Domna in Nike Prevc ter Anžeta Laniška osvojila že prej, na mešani ekipni tekmi.
»Zelo zelo smo bili veseli njenega uspeha. Seveda se je že pred tekmo govorilo, da so favoriti za medaljo, a vsi vemo, da so skoki tako nepredvidljiv šport, da lahko že hitrost vetra vpliva na končni rezultat. A jaz sem zaupala, da se bo vse tako končalo, kot se mora. Sploh zato, ker je Nika najboljša ravno v ekipni kombinaciji – bolj se sprosti, saj ni sama za vse, obenem pa se lahko še malo nasloni na preostale tekmovalce,« pravi mama Barbara, ki vedno zaupa v svojo hčer in jo spodbuja, tudi kadar kaj ne gre. »Nika je bila od nekdaj zelo tekmovalna. Ne samo pri športu, ampak tudi pri družabnih igrah in vsem, česar se je lotila. Seveda si želi dosegati odlične rezultate, a jaz ji večkrat povem, da sem nanjo ponosna tudi, če doseže trideseto mesto – zame ni razlike.«
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
