Najina najljubša droga je najina ljubezen
Njuna poroka ni bila le slavje ljubezni, temveč zmaga nad odvisnostjo. Danes Katarina in Žan živita novo življenje – s sinom in hčerko.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nikoli ne bom pozabila njune poroke. Ona – nežna vilinka z rožnato pričesko, ekstravagantna in obuta v allstarke. On – prizemljen pristan zanjo, v elegantni obleki. Ponosna, da sta zmogla iz objema drog nazaj proti svobodi. Uspeh sta kronala s poroko, saj je bila ljubezen drug do drugega močnejša od ljubezni do tistih prepovedanih »slaščic«, ki obljubljajo lažno srečo. To je bila prva taka poroka v Društvu Projekt človek. In do zdaj tudi edina. Za priči sta bili kar njuni terapevtki. Žanova Andrejka Flajs Rupnik in Katarinina Janja Berčič. Katarina in Žan sta zdaj »zunaj«. Po štirih letih smo ju znova obiskali na njunem novem domu s pogledom na visoke smreke.
Na valentinovo v februarju me je nekaj prešinilo, da sem poklicala v Društvo Projekt Človek in povprašala, kako je kaj z mlado družinico, ki je bila na zdravljenju pred štirimi leti. Dobila sem Katarinino številko in jo kar takoj poklicala. Povabila me je v njihov novi dom v Škofji Loki, da si v živo zaupamo, kako lepo in kruto je lahko življenje.
Dve leti sta bila v programu Projekt Človek, kjer sta se učila odgovorno živeti brez drog. Najprej je vstopila Katarina, nekaj mesecev za njo še njen Žan. In še nekdo. Njun sin Anej, ki je bival z njima. V tem je Društvo Projekt Človek edinstveno: da lahko skupaj s starši pridejo v program tudi otroci. Edinstveno tudi, da je tedaj, v začetku novembra 2022, v svojih 28 letih delovanja organiziralo prvo poroko uporabnikov, ki sta se tudi z njihovo pomočjo lahko okrepila in se na novo spopadla z resničnim življenjem. V projekt so prišli trije, ven pa štirje … Bratec Anej je dobil sestrico Rino.
Nova priložnost v ličnem (najetem) stanovanju
Bila je nedelja. Katarina me je pričakala pred obnovljenim blokom v Škofji Loki, obdanim s starimi smrekami in pogledom na Lubnik. Okusno opremljeno najeto stanovanje je njuna velika opora na ne preveč lahki poti, ki jo ponuja svet zunaj. Odvisna sta le drug od drugega, svoje notranje moči in zaupanja. Prijateljev ni veliko. Oziroma jih bolj ni. Žanova mama ostaja zaveznica in Katarinina prijateljica, ki jo je spoznala prav v Društvu Projekt Človek. In njuni sostanovalci: dve muci, Luna in Lado, ter mejna škotska ovčarka Neli.
Ko sta prišla ven ... nazaj v resnično življenje
Pred slabimi štirimi leti sta se polna vere in optimizma vrgla v morje in preverila, kako dobro sta se naučila plavati. Če ju ne bi ves čas kdo »tunkal«, sploh ne bi bilo težko, tako pa sta kmalu ugotovila, da bosta potrebovala veliko več moči, da bosta preplavala dolžino, ki jo plavajo drugi plavalci brez take izkušnje za sabo, kot jo imata onadva, zaznamovana s stigmo, ki se vleče kot nadležen smrkelj. A jima je kar lepo uspevalo.
Oba sta se takoj zaposlila. Katarina je dajala od sebe vse in še več. Službo je postavljala na prvo mesto – pred sebe, Žana in svoja otroka. Želela se je dokazati, da je vredna, da bi lahko napredovala. Želela je v primernejše stanovanje, sanjala o svojem salonu, saj sta oba po poklicu frizerja (Žanu manjka še nekaj izpitov, ampak pridejo na vrsto, samo da otroka še malo zrasteta in se stabilizirajo).
Vlagala je veliko, na vloženo prejemala bolj malo, želja, da bi ji že moralo uspeti, pa ji ni in ni dala miru. Po treh letih, ko je bila osvobojena vseh »primesi«, blažilcev, pomoči, da bi lahko na življenje gledala z rožnatimi očali, ji je v nekem trenutku postalo prenaporno. Pomagala si je z nedolžnim kozarčkom alkohola, saj eden ni nobeden, vendar se je izkazalo, da ni tako.
Kaj pa zdaj?
Opazim, da pijem kapučino, že drugega, in ju občudujoče opazujem. Povem, da sem pred pol leta nehala piti kavo, ker sem začutila, da mi škodi, a zdaj sem tu pred njima s skodelico drugega kapučina. Človek je človek. Hitro ga polomi. Kako mi je prijal. In njuna odprtost. To, da si v družbi ljudi, ki znajo spregovoriti o svoji senci, ki je ne skrivajo. To so ljudje, ki so prestali naporne terapije, poglabljanja vase, spoprijemanje s travmami.
Nekoč tudi onadva nista znala govoriti o svojih občutkih, zdaj ju prav to povezuje. In rešuje. Trenutek nemoči in človek, ki je ozdravljen starih škodljivih navad, se je hitro spet lahko vrne v stare tirnice. Katarina prizna, da jo je bilo sram, da ji je spodrsnilo. Kaj bodo zdaj rekli drugi, ko pa sta vendar drugim za vzor, ko sta onadva tista, ki jima je uspelo? Kdo bo razumel, da ni več zmogla? Da je naivno verjela, da bo dovolj, če bo delala več in bolje.
Njuna selitev je bila kaplja čez rob. Nekaj časa si je skrivaj škodila. A pred svojim Žanom ni mogla dolgo skrivati, da se je ujela v stare pasti. Ni se ji sanjalo, da bo lahko že en kozarček alkohola usoden. Po nekaj mesecih se je odločila in poklicala nazaj na Društvo Projekt Človek. Če kdo, ji bodo oni znali pomagati. Za ta klic je potrebovala goro poguma. Imela je srečo. Sprejeli so jo skupaj z otrokoma in poskrbeli, da si je začela odpuščati, se razumeti in se spet postaviti na noge. Svoje lastne.
Odrasla sva v Projektu Človek
Opazujem njuno nežno naklonjenost. Sprejemanje. Brez patetike si izkazujeta ljubezen. Mala Katarina zna biti privlačna, seksi damica, a ne na vulgaren način. Žan pa zna biti družinski mačo: »Doživljam ga res kot družinskega človeka. Ne predstavljam si, da bi lahko bil do mene kdo drug tako razumevajoč. Lepša mi dneve, čeprav z bednimi forami.«
»Srčna je, lepa, sočutna, nežna, razumevajoča,« pravi Žan in jo gleda, Katarina pa pripomni, da je njen največji izziv postavljati meje, tudi otrokoma. Ona bi v nedogled iskala kompromise, a se uči, da je treba prej postaviti mejo. Imata pa srečo, da imata drug drugega in da sta šla skupaj na pot zdravljenja. Žan pravi, da sta v Projektu Človek odrasla. »O čustvih prej nisem vedel nič, zdaj se mi zdi čudno, kadar se s kom pogovarjam, pa ne zna ubesediti, kaj čuti.« Dopolnjujeta se. Vidi se, da se znata tudi poslušati, da počakata, da eden pove do konca, potem vstopi drugi. »Sploh premalo govorimo o čustvih ali pa jih zatiramo. Svojima otrokoma ne bom nikoli rekla, ne jokaj, ker je to tako, kot bi rekla, ne smej se. Vsa čustva so v redu.« Ko se Žan spomni na dvoletno življenje, ga še vedno spremljajo besede njegove terapevtke, ki je večkrat rekla: »Odvisniki smo samo ljudje z eno težavo več.«
Vizija: svoj frizerski salon do 2030
Po nekaj mesecih je bila Katarina pripravljena na vrnitev. Zdaj pravi, da še bolj ve, da bo njuna pot okrevanja trajala do konca življenja. A ima voljo. Oba si želita, da bi lahko nekoč – zadala sta si leto 2030 – imela svoj frizerski salon ali pač nekaj, kjer bi lahko delala zase. Katarina je odlična maserka. Mnogi si želijo dotika njenih rok. Dobro striže, potrebuje le še nekaj prakse in samozavesti – vse drugo ima. Predvsem posluh za poslušanje strank, izkušnje ženske, ki se je po padcu pobrala, prosila za pomoč in znova začela verjeti, da je tudi zanjo nekje prostor, kjer bo lahko zacvetela. On ji ga bo držal, da bo lahko ustvarjala svojo zgodbo. In tudi on bo strigel, je rekel – moške glave.
Skupaj bi rada ustvarila prostor za ljudi, sploh tiste prezrte, preslišane, nemočne, ki so bili potunkani, izigrani, a še vedno niso nehali verjeti, da pride čas, ko s pokončno glavo (in lepo pričesko) povedo svojo zgodbo – čeprav brez jamstva za srečen konec. Samo ljubezen in zaupanje, dan za dnem. In neizmerna vera vase.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
