Razvojna psihologinja: kaj bomo namesto zaslonov ponudili otrokom?
Otroci danes živijo bolje in v večjem izobilju kot kadarkoli. »Vendar se žal tudi pri nas spreminja struktura družbe, in kot ugotavljajo strokovnjaki, zbrani na posvetu ZRC SAZU novembra lani, so se v zadnjih desetletjih močno skrčili viri opore v okoljih, kjer otroci preživljajo vsakdan.
Opozarjajo, da so umanjkali bistveni varovalni in podporni dejavniki odraščanja v skupnosti. To še posebej občutijo otroci iz ranljivejših skupin. Če k temu dodamo trenutno raven visoke geopolitične in ekološke negotovosti, se zdi, da je izobilje prej navidezno kot resnično,« meni dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in tesna sodelavka dr. Gordona Neufelda, kliničnega psihologa in avtorja knjige Otroci nas potrebujejo.
»Danes vemo, da dobrobiti otrok ne zagotavljajo materialne potrebe, temveč vpetost v skrbne, varne in podporne odnose z odraslimi v svoji skupnosti. To pomeni, da potrebujejo navzočnost, pozornost in skrb staršev, dedkov, babic, sosedov, učiteljev, trenerjev. Nedavna raziskava med ameriškimi najstniki je pokazala, da kar petina mladih nima niti enega takega odnosa. V podobni raziskavi med slovenskimi mladimi, ki so jo septembra lani objavile dr. Metka Kuhar in sodelavke, je kar ena tretjina mladih poročala o nizki ravni opore,« omeni sogovornica.
V Slovenijo ste povabili dr. Neufelda, da bo marca spregovoril o izzivih, kako v svetu zaslonov, porasta medvrstniškega nasilja in vse pogostejših vedenjskih stisk otrok ohraniti njihovo čustveno zdravje. S čim vas je dr. Neufeld tako navdušil, da ste postali njegova tesna sodelavka?
Dr. Neufeld se je več desetletij v praksi srečeval z različnimi skupinami mladih in njihovih družin. Delal je z mladimi v zaporih za najtežje zločine, z mladimi, ki so imeli več psihiatričnih diagnoz hkrati, sodeloval pri mednarodnih posvojitvah, bil svetovalec kriznih šolskih timov in na stotine staršem. Ko je poskušal ugotoviti, ali med otroki in mladimi z najizrazitejšimi težavami obstajajo skupne značilnosti, so bile vsaj del sestavljanke vrzeli v odnosih s pomembnimi odraslimi. In tu pridemo do tega, zaradi česar je prispevek dr. Neufelda edinstven.
Zame je eno njegovih najbolj udarnih sporočil to, da nikoli ni prepozno za odnos in da je vedno kaj, kar se da storiti. Da bi resnično lahko pomagali, moramo najprej razumeti, kar vidimo. Naše razumevanje bo namreč določilo način, kako se bomo težave lotili. Če na primer otroka, ki je nemiren in moti pouk, vidimo kot nevzgojenega ali celo predrznega, bomo ravnali povsem drugače, kot če bomo prepoznali, da zaradi visoke ravni preplaha nima miru in ni zmožen slediti pouku. Preplah je namreč tisto, kar usmerja njegovo pozornost in dejanja, njegov razum pa je lahko pri tem povsem nemočen. V prvi vrsti se je torej treba ustaviti in namesto hitrih in pavšalnih rešitev začeti iskati bolj celostne in razvojno primerne.
Česa se starši in učitelji premalo zavedajo?
Zagotovo lahko kot razvojna psihologinja rečem, da se v družbi premalo zavedamo ranljivosti otrok, njihove potrebe po povezanosti in drugih pogojev, ki so nujni, da bi lahko resnično dozoreli in postali odpornejši proti zasvojenosti ter različnim duševnim motnjam. Ena izmed težav je čaščenje samostojnosti, ki je v današnji družbi zelo pogosto.
Prepričanje, da se morajo otroci čim prej postaviti na lastne noge in se čim manj naslanjati na starše, jih v resnici žene stran od staršev in odraslih. Če se ne morejo zanesti na nas, da bomo poskrbeli zanje (tudi duševno), zakaj bi nam potem zaupali? Pa vendar je prav otroštvo obdobje, ko bi morali velikodušno dovoliti, da se naslonijo na nas. S tem ko zadovoljimo njihovo potrebo po odvisnosti v odnosu z nami, jim dajemo čas in prostor, da se razvijejo kot osebe in so manj dovzetni za tisto, kar jih lahko zasvoji, na primer za zaslone.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.