Shutterstock

»Tisti, ki ste živeli v tej vasi, ki ste hodili mimo te hiše – ste slišali, kako so punčke jokale? Ste slišali, ko so ponoči skozi odprta okna prihajali njihovi pridušeni glasovi? Videvali ste prestrašene, zlomljene rejniške deklice. In kaj ste storili? Nič. Vedeli ste, pa ste molčali,« ne zadržuje več gneva 54-letna ženska, ki je desetletja živela z neizrečenim. Isabela je danes glas skupine deklic, ki so bile v sedemdesetih letih žrtev izprijenega uma rejniškega para. To je njihova zgodba.

Spoznali sva se, ko sem iskala sogovornice za prispevek o žrtvah spolnih zlorab in njihovih partnerjih. Že ob prvem pogovoru sem slutila, da je preživela nekaj resnično temačnega. Sprva je govorila zadržano, sem ter tja nepovezano. Ko sem povezala vse drobce, je postalo jasno, da sem trčila ob velikansko bolečo skrivnost.

Glas deklic

Isabela Sevšek – to je ime, pod plaščem katerega je 54-letna babica prestopila prag zamolčane preteklosti in je zdaj glas zlorabljenih deklic, ki so jih pred desetletji utišali. »Vse je še vedno enako boleče kot v otroštvu. Nemogoče je pozabiti, normalno zaživeti. Vse življenje sem molčala, trpela in zadrževala vse v sebi – a nič več, dovolj je bilo. Govorim, ker ne bom več nosila sramu, ki ni moj,« je odločna sogovornica, katere prava identiteta je znana uredništvu.

Odnosi

Izpovedi žrtev spolnih zlorab in nasveti za partnerje

Javna skrivnost

»Možakar, ki me je v otroštvu zlorabljal, je pred kratkim umrl, a bolečina zato ni nič manjša. V naši vasi je bil javna skrivnost, zato menim, da so sokrivi tudi vsi, ki so vedeli, kaj se dogaja, pa so pogledali proč in molčali,« poudari Isabela in razloži, da so se zlorabe dogajale pri sosedu in njegovi ženi, ki sta bila rejnika. »Mama me je pogosto vodila k njima v varstvo. Tam je živelo več deklic, nekatere so bile polsestre, nameščene v skupen rejniški dom, ki je tudi zame predstavljal hišo groze. Delile smo si tišino, strah, grozo.«

Navzven sta rejnika delovala povsem običajno. On je bil majhen in čokat, rad se je smejal in šalil, ga opiše, vidno potlači gnus in nadaljuje. »Igral je harmoniko, pa so ju ljudje vabili na veselice. Ampak za štirimi stenami sta bila povsem druga človeka. Ona, ki je bila pred drugimi tiha, zadržana ženska, se je za zaprtimi vrati spremenila v pošast. Vseeno ji je bilo, kaj njen mož počne z nami. Morale smo molčati. Grozila sta z vsem mogočim. Vse smo se bale,« se spominja otroštva v štajerski vasici.

Shutterstock

V hiši groze

Prvič se je zgodilo, ko je štela komaj pet let. Pove, da jo spomin na ta dan še vedno preganja. »Prvega dogodka nikoli ne pozabiš. Ne razumeš, kaj se je zgodilo, a veš, da je nekaj hudo narobe. Dolga leta sem živela z občutkom, da sem ogabna, pokvarjena, ničvredna. Mama me je peljala v varstvo k njemu. Njegova žena je bila popoldne v službi, v kuhinji pa se je mudila mlajša deklica. Peljal me je v dnevni prostor, češ da bova skupaj gledala televizijo, in me polegel na kavč. Rekel je, da se mu zdim utrujena in da bo ob meni. Njegovo ogabno sapo vonjam še danes …

Božal me je po laseh, a mi ni bilo prijetno. Hotela sem vstati in se presesti, ampak očitno me je omamil, saj sem res zaspala. Zbudila sem se gola, takoj sem opazila kri. Med nogami me je bolelo. Pojasnil mi je, da sem zaspala in da me je verjetno bolel trebuh, zato sem bila nemirna. Na vprašanje, zakaj sem gola, je rekel, da mi je bilo tako vroče. Ob pogledu na njegovo golo telo sem bruhnila. Tako zelo sram me je bilo! Zbrala sem pogum in vprašala, od kod kri, pa je odgovoril, da se je urezal. Nato me je oblekel in rekel, da me ima najraje na svetu in da ima presenečenje zame. Seveda pa mora to ostati samo najina skrivnost, saj bi se vsi zgražali nad menoj, če bi vedeli, da sem se slekla.«

Punčke, ki so morale molčati

 Isabela s prsti cefra tkanino na jopici. Tedaj niti ni vedela, kaj se je zgodilo, zamrmra, a kako naj bi petletna punčka vedela, kaj je z njo počel izprijeni možakar?! Dnevi, ko je nenadoma zaspala in se zbujala v bolečinah, so se ponavljali približno dvakrat na mesec in šele z leti so se punčke toliko opogumile, da so druga drugi zaupale, kaj se jim dogaja.

»Kar nekaj deklic je bilo mlajših od mene. Rejnika so morale klicati ata in mama, obeh pa so se tako zelo bale, da smo res zelo pazile, da si na skrivaj pripovedujemo o dogodkih, ki so si bili med seboj zelo podobni.

Čeprav so si delile usodo, sogovornica omeni, da je bilo sotrpinkam vseeno težje. »Jaz sem imela nekakšen privilegij: ker sem po zlorabi odšla, je bil do mene zelo prijazen. Včasih mi je dajal bombone ali kovance za sladkarije. Nikoli jih nisem vzela. Druge niso dobile ničesar, le ustrahovanje in zaklepanje v sobo.«

Oh, mama …

In kje je bila ves ta čas mama?! »Ah … Nikoli nisva imeli pravega odnosa. Pogosto sem imela občutek, da me ne sprejema. Bila je nasilna, hladna, brez materinske topline. Ko se je na hitro poročila, sem dobila očima, ki sem mu bila v sramoto. Sovražil je mojega očeta, človeka z ugledom in položajem v družbi. Oče je urejal, da bi prišla živet k njemu, a mu nikoli nisem povedala, kaj se mi dogaja.

Zdravje

Fizioterapevtska detektiva odkrivata vzroke bolečin

Kmalu zatem je nenadoma umrl. Takrat se mi je sesul svet. Po njegovi smrti sem bila za mamo predvsem finančna injekcija – moja pokojnina po očetu je bila višja od njene plače. Čustev ni bilo. Varnega zavetja tudi ne. Ko sem ji nekoč namignila, da se pri sosedu dogajajo stvari, ki me strašijo, me je pretepla. To so grozote, ki jih kot otrok ne znaš ubesediti, veš le, da si prestrašen in sam,« pripoveduje ženska, ki je bila hkrati tudi žrtev lastne matere. Hčerkino trpljenje je ni predramilo niti leta kasneje, ko so grozote prišle na plan.

»V odraslih letih sem jo vprašala, zakaj je dopuščala vse, kar se je dogajalo, pa je izrazila zamero do očeta, ki jo je zapustil. Prav tako ni pozabila povedati, da sem slaba oseba, da sem bila sramota za tiste čase in da sem jo ovirala pri iskanju partnerja. Sicer pa je pogosto preprosto prekinila telefonski pogovor.«

Shutterstock

Nas kdo sliši?!

Zlorabe so se dogajale približno pet let in v tem času nihče ni bil dovolj pozoren na znake, ki so nakazovali, da se deklica spopada z resnimi stiskami. Nekoč je sredi noči pobegnila, a so jo vrnili materi, od katere je bila znova deležna udarcev. »V šoli so spraševali, zakaj imam popokane žilice v očeh, zakaj ne telovadim. Šport je bil moja uteha, a ker sem bila polna modric, se mi je zdelo bolje, da se ne preoblačim,« se spominja in nadaljuje, da so se zlorabe prenehale, ko so se preselili. »Sta pa nekdanja soseda občasno še vedno prihajala na obiske. Takrat sem bruhala od strahu, mama pa je vztrajala, da moram biti spoštljiva in vljudna.«

Kaj pa se je zgodilo s preostalimi deklicami? Mar socialna služba ni nikoli potrkala na vrata? »Grozodejstva so prišla na dan, ko sta dobila v rejo nova dekleta. Ena izmed novink se je opogumila, pobegnila in spregovorila. Takrat so prišli s centra za socialno delo in odpeljali vse punčke.« Kako pa so ukrepali? »Ne vem, vem le, da po tem nista več dobivala deklic v rejništvo. Kako so zadeve reševali, mi ni znano. Tudi mamo sem pozneje spraševala, a odgovorov nisem dobila. Bila sem še otrok in od nikogar mi ni uspelo izvedeti ničesar.«

Zaznamovana

Trpljenje, ki ga je izkusila, je v njej pustilo globoke rane. »V osnovni šoli sem dvakrat poskusila narediti samomor. Ni mi uspelo in zatem je bilo še huje. Mama je govorila, da sem osramotila družino.« Potlačena čustva so vodila v številne stiske, ki so jo spremljale v odraslost in v dveh partnerskih odnosih znova privrele na plan. Poleg tega ji je tla spodmaknila tudi bolezen. »Imam možganski tumor, ki po terapijah na srečo ne raste več, dvakrat pa sem tudi premagala raka,« pripoveduje sogovornica, ki skuša s hvaležnostjo zreti na leta, ki jih ima pred seboj. Z obiljem ljubezni govori o otrocih in vnukinji, ki ji rada namenja čas, njen glas pa ostane mehak in topel, tudi ko pripoveduje o vseh dejavnostih, s katerimi si polni dni. »Vedno sem se razdajala, v zdravstvu sem delala s srcem, zdaj pa se veliko posvečam prostovoljstvu, tudi kot prostovoljna šoferka ...«

Odnosi

Razvojna psihologinja: kaj bomo namesto zaslonov ponudili otrokom?

Kdo sem? Borka!

Danes se pod psevdonimom Isabela Sevšek aktivno posveča ozaveščanju o spolnih zlorabah. Dejavna je zlasti na družbenih omrežjih, kjer je zaupnica mnogim žrtvam, hkrati pa opozarja na krivice, ki se dogajajo na sodiščih. »V Sloveniji so kazni za pedofile in posiljevalce nesprejemljivo nizke ter žalitev za žrtve. Številni storilci kaznivih dejanj spolnega nasilja jo odnesejo zgolj s pogojno kaznijo, kar je popolnoma nedopustno. Zato je nujno, da se zakonodaja spremeni. Zlorabe so neverjetno razširjene, kazni sramotno nizke, spolni prestopniki pa zaščiteni kot medvedje!« opozarja 54-letnica, ki je lani na spletu javno izpostavila moškega, ki je zaznamoval njeno življenje.

»Ker sem navedla njegovo polno ime, so ga ljudje seveda prepoznali, zato me je prijavil in zahteval umik zapisov. Ampak sama sem se že prej obrnila na policijo in povedala svojo zgodbo,« razloži in nadaljuje, da ukrepi zoper njega niso bili več mogoči, saj so dejanja zastarala. »Po njegovi prijavi sem podala zapisnik, zadevo pa so odstopili sodišču, ki je postopek zaključilo brez sankcij,« pojasnjuje.

»Kasneje sem izvedela, da je bila opravljena tudi hišna preiskava. Prvič sem občutila vsaj delček olajšanja. Vaščani so videli, kako so vsi skupaj zaznamovali naša življenja, hiša pa je končno dobila pečat, pečat zlorab in molka skupnosti,« še dodaja Isabela, ki ne želi več sklanjati glave.

»Morda sem prav zaradi vsega tega postala človek, ki pomaga drugim – ker vem, kaj pomeni, ko te nihče ne sliši. Mnogi se sprašujejo, kdo sem. Borka! Za svoje otroke. Zase. In za vse deklice, ki takrat niso smele govoriti.«

revija Jana