Jaka Koren

Tisti, ki se najbolj smejijo, ponoči jočejo v tišini!

Natašo Hegler smo pred leti poznali kot Nano Zeneli, organizatorko prireditev, agentko številnih znanih glasbenikov, voditeljico oddaje Povej naprej na takratni TV Piki, radijsko voditeljico, z možem pa sta bila leta 2010 udeleženca resničnostnega šova Big Brother. Nedolgo zatem se je z družino preselila za boljšim življenjem v Švico in o njej nismo nič slišali vse do pred kratkim, ko je izdala izpovedno in čustveno pretresljivo knjigo Povej naprej. V njej izvemo, da je bilo njeno vedno dobro, veselo razpoloženje pravzaprav samo maska, pod katero je trpela. Ko se je osvobodila depresije in anksioznosti, je znova našla sebe. Pred tremi leti je zapustila zakon, v katerem ni bila srečna, prevzela svoj dekliški priimek in začela znova ter drugače v Gradcu.

Že več kot desetletje ne živite več v Sloveniji. Kam vas je zanesla pot?

Z družino smo se preselili v Švico, da bi si ustvarili novo življenje. Tam sem končala študij na Beauty Akademiji in delala s strankami. Pozneje smo odprli še vegansko restavracijo. Življenje v Švici je zelo urejeno. Če delaš, živiš lepo, brez skrbi. Ampak v meni se je začelo nekaj spreminjati. Čutila sem, da nisem v redu.

Jaka Koren

Poznali smo vas kot veselo žensko, ki se rada zabava in dokazuje, v knjigi Povej naprej pa razkrivate, da je bila to samo maska, pod katero ste trpeli.

Res je, na zunaj sem bila nasmejana, urejena, polna energije, a znotraj sem razpadala. Dolgo sem igrala močno žensko, ki zmore vse. Nisem želela, da kdo vidi mojo šibkost, ker sem mislila, da bi me to naredilo manj vredno. A resnica je, da tisti, ki se najbolj smejijo, pogosto ponoči jočejo v tišini, ob partnerju brez razumevanja. Nosila sem masko sreče, ker je bilo to lažje kot pojasnjevati, zakaj me boli. Živela sem, da bi me drugi videli. Danes živim, da vidim sebe. Takrat sem hrepenela po potrditvah, ljubezni, po občutku, da sem dovolj. Delala sem vse, da bi me imeli radi, pa sem ob tem izgubljala sebe.

Bila sem utrujena od dokazovanja, igranja vlog, od tega, da sem bila vedno močna. Bila sem duša, ki je dajala drugim moč, medtem ko sem svojo izgubljala. Zdaj vem, da moč ni v tem, da skrivaš bolečino, ampak da ji pogledaš v oči in jo sprejmeš. Ko sem si končno priznala, da nisem v redu, se je začelo zdravljenje. Ne tisto na recept, temveč tisto, ki pride, ko začneš poslušati svoje telo, srce in intuicijo. Telo ne laže. Vedno nam pove, kdaj je preveč, kdaj je nekdo napačen in kdaj si predolgo tiho. Danes se ne pretvarjam več. Če mi ni dobro, si to priznam. Če ne čutim miru, odidem. In prav zato sem danes srečna, ker sem končno resnična.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana