Mateja J. Potočnik

»Nisem takšna, kakršno me vidite na televiziji. Sem nekaj čisto drugega. In zagotovo nisem tako tečna kot Irena Vouk – pa tudi ne tako tiptop urejena, kadar grem ven,« v smehu pove gledališka in televizijska igralka Vesna Slapar, ki jo ta čas spremljamo v seriji Takšno je življenje. Na naslednjih straneh jo boste ugledali v najpristnejši podobi doslej – tudi kot ljubečo ženo in mamo. »Rada imam mir, ne maram konfliktov, prepiri me vržejo iz tira.« Presenečeni? Kaj boste šele rekli, ko boste spoznali njeno umetniško družino!

Kar nekaj trenutkov sem zrla v postavo, ki se mi je približevala, a v njej sprva nisem prepoznala igralke Vesne Slapar. V supergah, kavbojkah, puloverju in z vihravo pričesko ni prav nič spominjala na fino Gorenjko s TV-zaslonov.

Slovenija

Delitev sodnih zadev ustrežljivim sodnikom in cena, ki jo plačajo otroci

»Mogoče sem bila včasih glasnejša in sem bolj uveljavljala svoj prav. Ampak se mi zdi, da me je življenje kar malo omehčalo,« pokima 51-letna igralka, ki o sebi pravi, da je piflarka in precejšna perfekcionistka – kar jo včasih tudi tepe. Čeprav jo zadnje tedne zaradi TV-serije na ulici prepoznavajo kot županovo ženo, poudarja, da je predvsem igralka Prešernovega gledališča, kjer je zaposlena že 27 let. »Snemanja so zame čudoviti izleti iz gledališča – priložnost, da delam z novimi ljudmi, ki jih sicer ne srečam na odru.«

Mateja J. Potočnik

Trenutno vas spremljamo v seriji Takšno je življenje, kjer igrate Ireno Vouk, temperamentno, odločno žensko, ki pove, kar misli. Kaj vam je bilo pri tej vlogi najbližje in kaj v največji izziv?

Mislim, da mi je bilo pri tej vlogi v veliko veselje predvsem to, da je razgibana, da ni enoplastna. Včasih so v serijah liki prikazani kot samo zlobni ali pa samo dobri, ta pa ima obe plati. Najbližje mi je bilo verjetno to, da je mama dveh najstnikov oziroma že skoraj odraslih otrok. S tem se lahko zelo poistovetim. Vse, kar počne, dela v bistvu v dobro družine – ne samo zase, temveč zato, da bi bilo vsem doma dobro.

V največji izziv pa mi je bil ta njen značaj – ta stalna potreba po vmešavanju v življenje drugih. To zelo težko prenašam, ker sama nimam te lastnosti, vsaj upam, da ne. (smeh) Tudi ta njena vzvišenost nad drugimi je nekaj, kar mi ni prav nič blizu.

Estrada

Mojca Fatur spregovorila tudi o sposobnosti stika s preminulimi

Ni pa vam neprijetno igrati takšnih na prvi vtis neprijetnih likov, kajne?

Pravzaprav zelo rada igram tovrstne, malo »nežno zlobne« ali pa tečne like, saj dajejo več možnosti za igro in prostor, da z njimi res nekaj zgradiš. Irena je na neki način nasprotje dohtarice, ki je dobra in prijazna, ampak cilj je bil, da postane gledalcem kljub temu simpatična. Mora imeti neko toplino, nekaj človeškega v sebi, da ti v njeni zoprnosti postane celo malo zabavna.

Ampak zgodba počasi razkriva ozadje njene potrebe po tem, da kroji življenje drugih ljudi. Če pogledamo s te plati, jo lažje razumemo.

Ja, njena trma in ta navidezna zoprnost izhajata iz tega, da je imela zelo težko življenje. Prihaja iz revne družine, skozi borbo za preživetje je postala trda – dobila je tisto »kožo«, ki jo varuje pred ponovnimi razočaranji. V seriji izreče stavek, ki jo odlično opiše: »Včasih sem bila vedno ta zadnja, zdaj pa tudi ta druga ne bom več.« To se mi zdi ključno za njen značaj. Ko sem gradila lik, sem izhajala prav iz tega stavka – da jo lahko razumem, zakaj je taka, kot je, in zakaj se ne pusti.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Mateja J. Potočnik