Profimedia

Že nekaj let prav vsak dan (in v vsakem vremenu) srečujem možakarja iz zelo oddaljene vasi, ki strumno koraka s hriba v dolino, pa spet v hrib … Na začetku je bil okrogel, mlahav in počasen, zdaj je mišičast, predvsem ga je pa pol manj. Ko je staknil diabetes tipa 2, se je odločil za terapijo s hojo, ki je očitno uspešna, zaradi gibanja se mu ni treba preveč omejevati pri hrani. Vsak, ki zboli za eno najbolj rastočih bolezni sodobnega časa, se pač mora odločiti, kako se bo boril z njo. Za ene je sladkorna bolezen streznitev, ki lahko pelje v veliko ustvarjalnejše in zanimivejše življenje, za druge je  nadloga, ki naj jo rešujejo zdravnik, zdravila in družinski člani. Kako se bomo odločili?

Nasveti

Rešite test: Me ogroža diabetes?

Na kratko – po ocenah je v Sloveniji kakšnih 200.000 diabetikov, med njimi vsi še niso odkriti, tudi zato, ker so še v fazi prediabetesa. Med tistimi, ki že prejemajo zdravila, jih je sedem odstotkov  s tipom 1, kar pomeni, da jim imunski sistem uničuje celice v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin. Ti običajno zbolijo že v otroštvu, genetika ima manjši vpliv. Ljudje s tipom 2 imajo premalo inzulina ali pa ga celice težko sprejmejo, praviloma zbolijo v poznejših letih in skoraj gotovo najdejo med svojimi predniki koga, ki je imel isto bolezen.

Moj oče je zaradi sladkorne umrl pri 56. letih in precej jasno mi je bilo, da sem v nevarnosti tudi sama – v strokovni literaturi piše, da imajo neposredni potomci od pet- do desetkrat več možnosti, da prejmejo to neljubo dediščino. Če so torej pametni, skušajo že od mladih let živeti tako, da se bolezni izognejo ali pa jo odložijo v čim poznejša leta. Jaz nisem bila. Gibala sem se zmeraj veliko, ampak hrana, hrana …

Slovenija

Pojdite na volišče: podarite dobro smrt

Vsakdo jo občuti malo drugače

 Pri obeh tipih sladkorne morajo bolniki narediti veliko za svoje zdravje, vsekakor pa prvi tip ne more brez zdravnika in inzulina. Drugi pa lahko. Kako ugotovimo, da smo zboleli? Pri prvem tipu običajno zelo dramatično, otroci, pa tudi redki odrasli hujšajo in se počutijo tako slabo, da je treba k zdravniku. Pri tipu 2  poteka bolezen hinavsko, dolga leta lahko sladkor neopazno niha, žejni smo, imamo napade volčje lakote, suha usta, slabo spimo, staknemo vse viroze, ki razsajajo, skratka, malce slutimo, da je nekaj narobe, ni pa tako hudo, da bi nas skrbelo.

Politika

Pekel Palestine skozi oči Vesne Milek: Zgodbe so jo pretresle do kosti

Ko se končno le odpravimo na pregled, tam ugotovijo, da smo na robu – torej v fazi prediabetesa, ko lahko bika še zagrabimo za roge. Pošljejo te na izobraževanje, poiščeš vse mogoče vire informacij, ki jih je danes zares veliko, dovolj zavzeti precej shujšajo in gibanje postane njihova dnevna rutina. Jemanje zdravil lahko odložijo za precej let. Mimogrede, tudi pri tipu 2 je lahko odkritje bolezni zelo dramatično, ugotovi se šele, ko bolnik pade v sladkorno komo; pri znancu, ki se je zrušil, so se ustrašili, da ga je kap, a so reševalci kaj hitro ugotovili, da v krvi skoraj nima več sladkorja, ki je hrana za telo in možgane.    

»Shujšat' bo treba.« Drek

Le redki bolniki s tipom 2 so suhi, zato je praviloma prvi nasvet, ki ga dobimo, »shujšat' bo treba«. Ampak kako?

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana