Profimedia

»Staršev nikoli nismo slišali, da bi se med seboj pogovarjala,« so povedali danes odrasli otroci zakoncev, ki nista govorila dve desetletji. »Ko nekdo 20 let molči ob partnerju, to ni zgolj tišina – to je krik,« pa pravi specialistka zakonske in družinske terapije Saša Poljak Lukek, ki nam je odstrla manj vidne plasti molka v razmerju. Kaj tiči v ozadju in kako rešiti situacijo, ki je pogosto prežeta z obojestranskim trpljenjem?

Začnimo z resnično zgodbo slovenskih zakoncev. »Nikoli nismo videli ali slišali, da bi dedek govoril z babico ali pa se vsaj odzval s kakšno besedo. Ona je sicer nenehno govorila, tudi njemu, a se na njeno prigovarjanje ni oziral. Lahko bi rekli, da jo je ignoriral. Po očetovih besedah je dedek umolknil, potem ko je babico dolgo opozarjal, naj mu neha lagati. Ker ni prenehala, je nekega dne uresničil grožnjo in umolknil. Za vedno. Če bi živela v današnjih časih, bi se verjetno ločila, tako pa je s 'tiho mašo' vztrajal dobesedno do svoje smrti,« je na kratko povzela zgodbo starih staršev Ana iz okolice Celja, ki od babice ni nikoli izvedela, kakšna laž je tako zelo vznemirila dedka, da ga v kar dveh desetletjih ni bilo mogoče omehčati. »Jasno in glasno ji je povedal, da ga laži bolijo in da naj preneha. Ker ni bil slišan, se je zatekel k tišini. To seveda ni bila rešitev, sploh pa je njun izkrivljeni odnos na neki način zaznamoval tudi njune sinove.«   

Shutterstock

Čudno življenje hecnega para

 Ana je bila zelo radovedna deklica in je babico rada zasliševala o njenem odnosu z dedkom. Danes se ji zdi najbolj nenavadno to, da babičini spomini niso bili prežeti s težkimi občutki. »Opisovanje anekdot jo je spravljalo v smeh. Tudi sicer se ne spomnim, da bi kdaj tarnala, življenje je jemala bolj lahkotno in se ni vznemirjala. Mislim, da se je preprosto sprijaznila, zanjo je bilo normalno, da je dedi Silvo molčal.«

In kakšno življenje sta imela? »Kar čudno, bi rekla. O tem, kakšni so njegovi načrti, je izvedela od sosedov, kamor je zahajal na kavo. Ko je obhod med gosto strnjenimi hiškami naredila še sama, se je domov vrnila z informacijami, ki jih je potrebovala. Večkrat je pripovedovala tudi o tem, kako urno se je morala obrniti, ko je bil čas za v hribe. Bili so namreč planinci. Da si je dedi zamislil pohod, ji je pokazal tako, da si je zarana poveznil klobuk na glavo. To je pomenilo, da se mora podvizati in pripraviti malico za na pot. Najbrž ni bilo pomembno, ali si je sama za tisti dan zadala kakšne druge načrte,« pripoveduje Ana.

Zagotovo pa se je sogovornici od vsega zdelo najbolj nenavadno to, da sta imela stara starša pestro spolno življenje. »Ni bila skrivnost, da sta se za zaprtimi vrati spalnice odlično razumela, pa čeprav brez besed. Babičino življenje torej ni bilo tiho, ne nazadnje je bil njen svet poln zvokov – bila je glasna, ogromno je govorila, tudi sama s seboj, televizija je vedno ropotala, tudi če filmov in oddaj ni gledala.« Sta se imela babi in dedi rada? »Kdo bi vedel. Morda na neki svoj zmešani način. Ona je bila sila vihrava, njemu pa je šlo na živce, ker se mu ni pustila ukrotiti. Mislim, da je včasih celo uživala, da ga jezi. Hecen par.«

Profimedia

Prekinila 20-letni molk

Tudi iz Japonske prihaja neverjetna zgodba o 20-letnem molku med zakoncema Otou in Jumi Katajama. Mož in žena sta v tem obdobju celo nadaljevala z večanjem družine in skupaj vzgajala otroke, le da Otou s soprogo ni verbalno komuniciral. Vse, česar je bila Jumi deležna, je bilo kimanje in občasno vzdihovanje. Po dveh desetletjih je vest o njunem nenavadnem odnosu prišla v medije, že odrasli otroci so namreč poklicali na pomoč televizijsko ekipo Hokkaido, ta pa je na skrivaj pripravila ganljivo srečanje in Otoua spodbudila, da je po 20 letih spregovoril s soprogo. Med predvajanjem zgodbe so razkrili, da je mož umolknil, ker se je Jumi popolnoma posvečala otrokom, njemu pa ni namenjala pozornosti. Sprva se je nad tem pritoževal, ker se ni nič spremenilo, je stisko zavil v molk, ta pa je postopoma prerasel v življenje v tišini. Njune otroke so prve besede spravile v jok, saj nikoli poprej niso slišali, da bi se med seboj pogovarjala.

Omenjeni zgodbi sicer predstavljata ekstremno obliko molka v partnerskem odnosu, a kaj takšna tišina v resnici sporoča? »Ko nekdo 20 let molči ob partnerju, to ni zgolj tišina — to je krik. Molk v tem kontekstu ni ravnodušnost, temveč izraz skrajne stiske. Gre za zamrznitev možganskega sistema, obrambni mehanizem, s katerim posameznik ohranja občutek nadzora nad situacijo, ki je zanj preveč ogrožajoča, da bi jo ubesedil. Ogroženost pa največkrat izhaja iz občutka nevrednosti, razvrednotenja, nerazumevanja. Takšna tišina kaže, da človek ni zmožen svoje stiske regulirati na drugačen, bolj povezan način,« pojasnjuje izr. prof. dr. Saša Poljak Lukek.

Katja Božnik

Vzroki čustvenih zapletov

A kaj običajno privede človeka do tega, da se začne v partnerskem odnosu umikati v molk in izogibati reševanju težav? »Ko poskušamo razumeti vzroke čustvenih zapletov v odraslih partnerskih odnosih, si lahko pomagamo s simbolom drevesa: listi so vse izkušnje, ki jih imamo v trenutnem odnosu, veje so vse izkušnje, ki smo jih imeli v preteklih partnerskih odnosih in drugi pomembni odrasli odnosi, deblo so izkušnje našega otroštva in korenine izkušnje naših staršev ter generacij pred njimi,« razloži in nadaljuje, da lahko na tak način razumemo tudi vzroke umika v molk, saj zgrešene priložnosti povezanosti v trenutnem odnosu zrastejo na vejah preteklih izkušenj razočaranja. Slednje so namreč povezane z našimi izkušnjami iz otroštva, ki so nastale na podlagi družinske zgodovine.

»Že nepripravljeno kosilo lahko  sproži občutke nevrednosti, ki zbudijo spomine na vsa razvrednotenja, ki jih je oseba doživela v svoji mladosti, in na vsa ponižanja ob fizičnem in psihičnem kaznovanju staršev, ki zaradi svoje zgodovine niso znali vzgajati drugače. Nepripravljeno kosilo tako ni več zgolj situacija v sedanjosti, temveč sprožilec za poplavo preteklih občutij — nevrednosti, osamljenosti, nemoči. Telo si zapomni pretekle rane, četudi jih um potisne v ozadje. V hipu se lahko prebudi spomin na zasmehovanje v šoli, ukaze in poniževanje v vojski, kričanje ali klofuto starša — in v trenutku je oseba spet majhen, prestrašen otrok, ki si želi samo biti sprejet, viden in dovolj dober. Ko se ti občutki prebudijo, odrasli pogosto ne razumejo, zakaj jih neka drobna stvar tako globoko prizadene. Toda v resnici ne reagirajo na kosilo — reagirajo na celotno zgodbo svoje bolečine, ki še vedno živi v njihovem telesu.«

Estrada

Zvezdniška plesalca 30 letno ljubezen okronala s poroko

Tišina kot nasilje

Molčanje v odnosu pogosto razumemo kot pasivno vedenje, a v resnici gre lahko za obliko čustvenega nasilja. Kaj molk kot vedenjski vzorec pomeni za drugega partnerja in za sam odnos?  »Ko eden od partnerjev izbere tišino kot način odzivanja, drugemu partnerju sporoča: 'Tebe ni.' Gre za najglobljo obliko odtegnitve – ne samo besed, temveč tudi prisotnosti, topline, sočutja. Za človeka, ki ostaja v tem odnosu, je to psihološko izjemno boleče. Sprijazniti se mora z življenjem ob partnerju, ki ga ne vidi, ne sliši in ne priznava njegovega čustvenega sveta. V tišini se začnejo porajati dvomi, strah, jeza, celo občutek krivde – kot da je eden vedno 'preveč' in drugi vedno 'premalo'. Zlasti nevarno je, če se ta dinamika raztegne čez mesece ali leta, saj takrat molk že postane ustaljen vzorec, ki ga je zelo težko prekiniti brez zunanje pomoči.« 

Molk je seveda boleč za obe strani. »Eden trpi, ker ni slišan. Drugi, ker ne zmore spregovoriti. V tej boleči tišini pa počasi izgubljata sebe in drug drugega.«

Novice

Grozljive zgodbe prisilnih prostitutk v Španiji

Posledice za otroke

Molk med partnerjema seveda vpliva na celotno družino. Kakšno sporočilo prejmejo otroci skozi tišino med staršema in kako jih to lahko zaznamuje v njihovih lastnih partnerskih odnosih v prihodnosti? »Tišina za otroka ni nevtralen, ampak napet prostor. Mlajši ko je otrok v tej situaciji, več krivde bo pripisal sebi za nastalo napetost. V takšni družinski dinamiki se otroci naučijo  hoditi po prstih, skenirati razpoloženja, ugibati, kaj se dogaja, ker jim nihče ničesar ne pove. To jih sili v prezgodnjo čustveno zrelost, a hkrati jim odvzame osnovno občutje varnosti. V svoji osnovi otrok razume molk kot odtegnitev ljubezni, kot nekaj, kar ima opraviti z njim — čeprav molk med staršema ni njegova odgovornost, otrok vedno sebe postavi v središče razlage: 'Nekaj sem naredil narobe.' Ko tak otrok odraste, bo lahko tudi v svojih odnosih težko zdržal čustveno bližino. Morda se bo tudi sam umikal, ko bo postal ranljiv, ali pa bo čezmerno iskal potrditve, da je vreden pozornosti. Lahko bo izbiral partnerje, ki ne znajo komunicirati — ker je to znano, domače, četudi boleče. Tišina postane notranji program, ki ga posameznik ponavlja, dokler ga ne prepozna — in se ga ne odloči preoblikovati,« razloži sogovornica.

Kako prebiti zid tišine?

Strokovnjakinja pojasnjuje, da lahko vedenjske vzorce spreminja le tisti, ki jih uporablja. Okolica, torej partner, ne glede na trud in motivacijo tega ne more storiti namesto njega, pa četudi je zelo motivirana. »Lahko le ustvari dovolj varen prostor, v katerem bo partner/ica sam/a sprejel/a odgovornost za nefunkcionalno vedenje, torej sam/a želel/a to vedenje spremeniti.« In kako natanko? »Takrat, ko bi bilo najlažje umolkniti, je pomembno večkrat znova poskusiti govoriti. Le s ponavljajočimi se poskusi se lahko obrambni vzorec molka počasi začne spreminjati. A to je mogoče le, če začnemo reševati težave v trenutkih, ko jih pravzaprav še ni – ko je v odnosu mirno in čustveno varno. Takrat je prostor dovolj varen, da pogovor ne povzroči še močnejšega umika ali še globljega molka.«

Če partner vztrajno zavrača stik, ignorira naše občutke in ne prevzema odgovornosti za skupno dinamiko, odnos postane enostranski. Takrat odidemo, in to ni osebna zmaga, temveč skrajno ranljivo dejanje, ki mu sledi obdobje žalovanja.

Odnosi

Ko se sreča zdi provokacija: zakaj ljubezen sproža odpor?

Neviden toksičen odnos

Da bi se pravočasno zavedali odnosa, ki nas čustveno izčrpava, omejuje in duši, je dobro poznati opozorilne znake. »Toksičen odnos v tem primeru ni glasen, kričeč in očiten, ampak tih, prikrit in pogosto na zunaj neviden. Osebo lahko čustveno izčrpava počasi, vsak dan malo bolj, dokler ne začne dvomiti o sebi, izgubljati stika s sabo in se spraševati, ali je še sploh vredna ljubezni. Opozorilni znaki so: stalen občutek krivde in dvoma o sebi, strah pred odzivom partnerja, postopna odtujitev od zunanjih odnosov (družine, prijateljev), stalo prilagajanje in občutki nemoči, izrazita nihanja med upanjem in razočaranjem, lahko tudi drugi znaki psihične stiske.« 

Kdo se bo prej zavil v molk?

Pa obstajajo določene značilnosti odnosov ali osebnostne lastnosti, zaradi katerih je večja verjetnost, da bo kdo posegel po umiku v tišino? »Težko bi opisala tipičnega posameznika, ki bo uporabljal strategijo molka kot obrambni mehanizem. Lahko pa opazim trend, da je bolj verjetno, da bo to strategijo uporabila oseba, ki je odraščala v okolju, kjer je bilo čustveno izražanje sramotno in nezaželeno in kjer sta bili kot vrednota poudarjeni samokontrola in racionalnost, zaradi katerih se je bolj varno umakniti iz odnosa kot tvegati in biti ranljiv,« odgovarja dr. Poljak Lukek.

revija Jana