Pexles, Jana

Morda bi pa le bilo bolje, če bi se kam odpeljala z letalom. Obiskala bova nekaj prijateljev, sva sklenila. Nenapovedano, kot nekoč, ko nismo imeli niti hišnih telefonov, kaj šele da bi jih svaljkali po žepih. Če bodo doma, bodo, če ne, pa nič. Začela sva pri moževem sošolcu, ki sva ga nazadnje videla na naši božični zabavi. Ne spomnim se, da bi naju kdaj povabila, z ženo pa z veseljem prideta k nam. Se bova torej povabila kar sama!

Presenečenje je bilo zares popolno. Zdelo se mi je, da naju najprej sploh nista prepoznala. Ona z navijalkami v laseh in v ne prav ugledni jutranji halji, on kosmat v kombinezonu za na vrt in precej nejevoljen. Zdi se, da sta takole opravljena razčiščevala nekatere nejasnosti iz svojega zakona, vrata sta namreč odprla s takšno ihto, da so skoraj zletela s tečajev. Ampak potem sta se le začela vljudno smehljati, povabljena sva bila v kuhinjo, najprej je izginil on in se čez čas vrnil obrit ter spodobno oblečen, potem je izginila ona, za dlje časa kakopak, in se vrnila vsa sfrizirana, pološčena in nasmejana. Čeprav sva se oglasila le mimogrede, naju nista bila pripravljena spustiti iz krempljev. Očitno sva bila ravno pravšnji požarni zid za prepire, ki sta jih načela, zaradi naju pa sta morala skleniti začasno premirje.

»Bom pogrela purana, pa se bomo ob improviziranem kosilu malce pogovorili,« je rekla nesojena gostiteljica. Otepanje in opravičevanje nista nič pomagala – če sva si že drznila takole vdreti, bova to tudi plačala. Iz zamrzovalnika je vzela meso in ga porinila v mikrovalovko, medtem pa ognjevito čistila solato. Ko je pogreti kos purana končno pripotoval na mizo, se je cenjeni soprog nasršil. »Naš je,« je šepnil. Kako naš?!

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem za božič kupila šestkilogramskega purana. Najbrž sem gledala preveč ameriških božičnih filmov ali kaj. Napovedalo se je kar precej gostov, zato se mi je zdel takšen velikan kar pravšnji. Raje ne bom razlagala, kako sem ga spravila v pečico, ki nikakor ni narejena po ameriških standardih, ubogi puran je pač dobil obliko povoženega krokodila. Peči ga je bilo treba šest ur, vmes pa polivati s sokom iz pekača. Ker je nekdo moral pripeljati priletno teto, ki sem jo povabila, se je vnel precej glasen prepir. Jaz že ne morem, ker pečem purana, sem rjovela, pa se je cenjeni soprog oglasil, da je opravilno sposoben in da bo menda že znal tu in tam odpreti pečico ter politi s sokom tisto bledolično pošast. Prav, prav.

Ko sva se s teto vrnili, se je kuhinja svetila, pa ne zato, ker je bila tako čista, ampak ker je bila tako mastna. Precej jezno sem zdrvela k pečici, pa mi je zdrsnilo in sem končala na tleh. Cenjeni soprog in prijatelj, ki mu je prišel delat družbo, sta me potrpežljivo pobrala in mi razložila, da se je puran super spekel, saj sta ga vztrajno zalivala. Kako, a sta ga položila na tla, sem se usajala. Ampak puran je bil res dober, žal je prišlo pol manj gostov, kot se jih je napovedovalo, in tako sem vsakogar, ko je odhajal, obdarila z zajetnim kosom mesa. Kako veš, da je naš, sem siknila. »A vidiš tiste rjave proge na koži,« je šepetal najdražji. »Ker je bil puran brez prave barve, sva ga malce osmodila z aparatom za švasanje,« je priznal. No, vsaj vem, kaj jem, sem vzdihnila. Morda pa nenapovedani obiski niti niso zelo dobra ideja.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 30, 29. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.