Revija Zarja

Konček lepe plaže, nekaj senčke v bližini, tudi kakšno pivo ni odveč – pa sem zadovoljna. Nobenih časopisov z davčnimi, volilnimi in drugimi grozljivkami, nobenih televizijskih posnetkov s sestradanih delov sveta, medtem ko sama otepam sendvič s tunino, nobenih radijskih obvestil o prometnih in drugih zamaških. Samo kakšen romanček, napisan za inteligenčni kvocient do 75 in tako zvezan, da se ti ne trga srce, ko se na platnicah pojavijo madeži od slane vode in maže za sončenje s faktorjem 50. Skratka, možgani so absolutno na paši. Telo pa tudi. Najlepše dopuste sem preživljala v počitniški prikolici našega nekdanjega podjetja, deset dni sem bila podnevi v kopalkah, ponoči pa brez njih,  (ne)spodobno sem se oblekla le, ko sem šla v bližnjo trgovino ali tu in tam v restavracijo.

No, nakar sva le šla. Če si hočeš odpočiti, moraš od doma, mi je predavala koruzniška snaha. Dopust so nama ta mladi rezervirali v apartmaju  tik ob morju, so že bili tam, super je. Apartma je bil sicer res kar v redu, ampak lociran je tik nad hotelsko pralnico, kar na kratko pomeni, da sva podnevi in ponoči poslušala hrušč strojev ter vohala detergente. Drugega nimajo, žal. O tem sem nekoliko dvomila, ni se mi ravno zdelo, da gostje hodijo drug po drugem. Je pa res, da so se stiskali na plaži.  Vsako jutro je celo naselje ob prvem svitu neslo brisače na plažo, da so se imeli po tem, ko je posijalo sonce, kje pražiti. Ker tega nisva vedela, sva prvi dan čepela vsak na svoji (precej ostri) skali. Menda ponekod prodajajo ležanje na ležalniki po takšnih cenah kot so hotelske sobe, ampak tam jih sploh ni bilo. Menda so jih ukradli. Že deset let hodim sem, pa niso naredili nič, samo denar pobirajo, je godrnjal rojak na desni, s stopalom številka 56 na moji brisači. Recimo kakšen tuš bi se prilegel, je nergal. Da o veceju sploh ne govorimo.  Dovolila sem si osuplo vprašati, zakaj za vraga pa hodi deset let v isti kraj, na isto plažo, če je tam tako nezadovoljen, pa me je pogledal, kot da sem padla z lune – kam naj pa gre? Na tistih nekaj metrov zabetonirane slovenske plaže, je bevsknil.  Še plavati je nevarno, saj lahko mimogrede prekoračiš hrvaško mejo in te lahko celo zaprejo, a ne? Nakar se je vnel slovenceljski pogovor o arbitražnem sporazumu in branje mojega ljubezenskega romana se je nepreklicno prekinilo. Grem se ohladit, sem rekla.  

Potem sem iz morja opazovala žensko z vrečko v roki, ki je na plaži pobirala  kamenčke. Lepe, majhne, okrogle. Jim bom že dala, je rekla, kos Hrvaške bom odnesla domov, v svoj skalnjak. Saj je obala vendar iz samega kamenja, še hvaležni bodo, če kaj odpeljemo, so se hahljali Štajerci na svojih brisačah. Ja, ampak okroglih kamenčkov je malo, je pojasnila nabiralka. Koliko tisoč let je bilo potrebnih, da jih je voda takole zaoblila!

Na kosilo sva šla v bližnjo restavracijo, kakšne druge v bližini niti ni bilo. Začudena sem gledala po krožnikih gostov, ki so hrano že dobili, vsi so namreč sredi najhujše vročine naročali ocvrte zrezke in pomfrit. Hočem špagete z rakci in solato, sem rekla. Natakar je skomignil z rameni, češ, kar si iskala, boš dobila. In res, špageti so bili nalomljeni na majhne koščke, omaka pa neužitna. Zraven pa devet koščkov solate in pol nagnitega paradižnika. Če mi cenjeni soprog ne bi odstopil dela svojega zrezka s krompirjem (oboje stresejo v fritezo zamrznjeno iz vrečk), bi bila lačna. Pritožila sem se in natakar je vzdihnil, da kuha lastnikova teta, ki je po poklicu pedikerka, in zakaj si vendar ne naročim zrezka s krompirjem kot vsi normalni gostje?

Pred odhodom sem še jaz pograbila vrečko in si nabrala kamenje za svoj skalnjak. In tudi nekaj žajblja sem izpulila. To ni pametno, se je muzal cenjeni soprog. Če si bodo Hrvatje nekega dne vtepli v glavo, da je vse, do koder sega zadnji hrvaški kamen, njihovo, bo hudič.   

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.