Šimen Zupančič

Družbeno-ekonomski sistem, v katerem živimo, je za večino ljudi krivičen, izkoriščevalski, utesnjujoč, brezsrčen in brezdušen. Na to travmokracijo se odzivamo vsak po svoje: eni se kratko malo zlomijo, še nekako največ je takšnih, ki se omamljajo s potrošništvom in popkulturnim kičem, ne manjka pa tudi takšnih, ki vragu prodajo dušo ter se mu udinjajo v zameno za iluzijo moči in ugleda. Kakor pa postaja kapitalizem čedalje bolj maligen, tako se povečuje število tistih, ki travmokraciji dajejo vse manj in od nje potrebujejo vse manj. Eden takšnih je Jernej Tramte iz Dobrine pri Loki pri Žusmu, na Facebooku znan kot Samooskrbni arhitekt, na tej strani mreže pa garač, tehniški čudodelec in varuh modrosti, ki zmorejo rešiti planet – predvsem pa prvovrstna dobričina.

Šimen Zupančič

»V tem trenutku sta samooskrba in minimalizem najmočnejši upor,« mi razlaga, ko sediva za preprosto leseno mizo v senci vitke slive pred leseno pojato s staro šaro. Zrak poplesuje od vročine in vznemirja lahna krila metuljev, ki se prav nič ne bojijo človeka; pod mizo blaženo dremlje srednje velik, ogleno črn pes, še eden leži na travi nekaj metrov od naju. »Gotovo gre za pobeg iz zblojenega sistema, predvsem pa gre za ohranjanje starih znanj in kazanje poti – ne v preteklost, temveč v prihodnost,« pripoveduje sogovornik. »Jaz s svojim načinom življenja orjem ledino za vse, tudi za tiste, ki se ne strinjajo z menoj. To je moja pot in tako sem se odločil, za to pa plačujem tudi ustrezno ceno.« Ob teh besedah se zazre predse in za nekaj trenutkov utihne; s pogledom preleti svoje posestvo, v duši še enkrat več naredi evidenco – in duša se zasmeje.

Mojster, da malo takih

Njegovo prebivališče je nekaj sto let stara kmečka hiša, vegasta in škrbasta, ki je kakor stara mamka, h kateri se je Jernej Tramte zatekel, ko je na križišču življenjskih poti izbral – svojo. In po njej prišel med kozjanske travnike in hoste; sedaj mu hiša šepeče, pripoveduje mu zgodbe, predaja svoje resnice in duhove, ki se prebujajo po kotih, za pečjo, na podstrešju, v temeljih. On pa spoštljivo posluša, se uči in obnavlja, sebe in svojo domačijo, v novo življenje. Preden sva sedla pod drevo in začela takole moževati, sem ga zmotil sredi ometavanja spalnice z ilovico, ki jo je dobil s kmetije Veles. Pokazal mi je svež, po korenini in vodi dišeč omet, ki ga je z gladilko nanesel na trstične plošče na steni, nato pa jih bo prekril z mrežo ter čez končno nanesel še fini omet iz mivke in gline.

Šimen Zupančič

»Ko sem pred tremi leti prišel sem, sem ji najprej uredil temelje,« mi razloži, ko po ogledu posestva obsediva pod slivo in lenobno pripirava oči v poletni sončavi. »Preuredil sem eno sobo in eno kopalnico, v slednjo sem tudi položil mozaike. Uredil sem bojler na drva, zunaj pa razpostavil sončne celice, iz katerih pridobivam elektriko. Na vrhu travnika sem zajezil vodo in naredil izvir, spodaj pa imam vrt in njivo, na katerih si pridelam skoraj vso hrano, ki jo pojem.« Moj gostitelj je resnično mojster, da malo takih. Poleg gradnje z naravnimi materiali obvlada vsa kmečka opravila, rezbari, mizari, z bajalico odkriva tokove podzemne vode in izdeluje tradicionalne loke iz tise – poskusil sem streljati z enim in moje škratovske roke niso bile ne zadosti dolge in ne zadosti močne, da bi ga lahko napel do konca …

»Moja duša je bila nemirna« 

Preden se je odločil, da bo poskrbel sam zase in postal muha v prismojeni župi potrošniškega kapitalizma, je Jernej Tramte, diplomirani inženir strojništva, osem let delal kot razvojnik v podjetju, ki ga ne želi več niti omenjati; za neki svoj patent je dobil celo srebrno priznanje Gospodarske zbornice Slovenije. Skratka, lahko bi vztrajal v sistemu in dosegel višave, ki jih obljubljajo razni boscarolli in akrapoviči – dosegel bi jih praktično brez napora, brez tveganja, a tudi brez radosti. »Že od šestnajstega leta sem vsak dan sanjaril, kako bi bilo, če bi živel v naravi,« mi zaupa. Ko je zaradi mobinga pustil službo, ga je nekaj let premetavalo sem in tja: med prvimi je bival v eko vasi Mokri Potok na Kočevskem, v hiši med tremi smrekami pet metrov nad tlemi. Z družino, ki si jo je ustvaril vmes, je šel od prijatelja do prijatelja, nato pa so eno leto živeli v bivalni prikolici.

Ko mu je umrl oče, je podedoval del domače hiše in družinski vikend. Slednjega je skušal preurediti v samozadostno posestvo – z lastnimi rokami je postavil celo rastlinsko čistilno napravo – vendar se je izkazal za premajhnega. Končno je šel na Kozjansko, ki ga je klicalo že od otroštva; od vrat do vrat je spraševal za posesti, ki so naprodaj. Za grunt v Dobrini je odštel zadnje denarje od prodaje podedovanega vikenda. »Nisem bil zadovoljen, moja duša je bila nemirna, ves čas sem nekaj iskal. Zdaj sem tu, v naravi, in našel sem mir; ne vleče me več, da bi potoval naokoli – zdaj potujem z naravo.«  

Šimen Zupančič

Šimen Zupančič

Cena svobode: garanje, odrekanje in samota

Pokrajina, ki ga je klicala, ga je končno doklicala – potem pa ga je preizkusila, ga izzvala, utrdila in končno sprejela. Stara, nekdaj razpadajoča domačija je danes njegov dom, stara mamka je polna vere v prihodnost. Tramte ima s svojim posestvom velike načrte, saj si želi, da bi preraslo v prostor združevanja, okrevanja in učenja. Tukaj bo z veseljem gostil »vsakogar, ki prihaja z dobrimi nameni«, organiziral delavnice, na katerih bo predajal svoje znanje in izkušnje, ter sprejemal prostovoljce, ki mu bodo pomagali. Potem ko bo temeljito prenovil svoje bivalne prostore, bi rad uredil letno kuhinjo pod pojato, pa še eno pred domačijo, postavil nekaj lesenih hiš za goste … Ob tem pa je samo po sebi zadosti zahtevno že tekoče vzdrževanje posestva, po katerem se ves čas steguje divjina: »Samo da pokosim vso travo in krotim grmovje, ki se mi steguje čez zemljo, mi vzame veliko časa.«

To je končna, za marsikoga neprijetna resnica o samooskrbi in minimalizmu – to je odrekanje, o katerem mi na leseni klopci stvarno pripoveduje Tramte in ki je predpogoj za svobodo, ki jo uživa. »Devetdeset odstotkov ljudi ne ve, kaj pomeni samooskrba, o njej imajo romantične predstave, niso pa pripravljeni plačati cene za takšen način življenja – in ta cena je garanje. Pozabi na jogo, koncerte, pohajkovanje; zemlja terja svoje.« Marsikateri new age navdušenec pride v Dobrino, da bi se spajal z naravo in predniki, rajal z vilami in kresniki ter si s kmečkim delom pognal kri po žilah, pa po nekaj dneh ali celo urah fizkulture s koso ali motiko komajda še lahko dvigne ožuljene roke.

In potem je tu še samota. V medenem avgustu ni lepšega kot po napornem delu takole posedeti na prostem, dihati večno mladost domače grude, nastaviti potni obraz mlačnemu vetru, ki se odtrga od šumečih hrastov. Pozimi pa se gruda spremeni v kamen in hrasti zaman stegujejo gole rogovile proti mrkemu sivemu nebu. Svet se ustavi, stara hiša obmolkne in tedaj ni druge kakor iti vase – misel, ki je za marsikoga neprimerno bolj strašljiva od misli na udobno neobčutljivost z Netflixom in Temujem.

Na poslednjem razpotju

»Ljudi je strah podati se v neznano, strah jih je samote in zaničevanja drugih. A večkrat ko greš iz cone udobja, manjši je strah,« povzame Tramte. In brž poudari, da naša civilizacija seveda premore tudi dosti dobrega, predvsem pa je človek bitje odnosov, s katerimi je vedno vpet v širšo skupnost. Zato ima tudi sam avto in mobilnik, da si bo olajšal bivanje in komunikacijo, pa si bo čez čas uredil priključek na električno omrežje. Od načela, da bo čedalje manj odvisen od sistema, pa ne bo nikoli odstopil – nasprotno, trdno je odločen, da bo o samooskrbi učil tudi druge, jim razkril vse modrosti, tehnike in finte, jim pomagal pri izbiri zemlje, jih spremljal pri postavljanju na noge – skratka gradil skupnost, drugačno od sedanje.

Šimen Zupančič

»Kar se dogaja sedaj – umetna inteligenca, kripto mrzlica, spletno nakupovanje – vodi v razčlovečenje, pozabo bistva, v zanikanje srca,« je prepričan. »Sedaj se še lahko odvrnemo od tega in vrnemo k naravi, a kmalu bo prepozno – že čez deset, petnajst let se ne bomo več spomnili starih modrosti in pot bo zaprta.« To ne pomeni, da bi morali vsi čez noč postati Indijanci, bi pa pomagalo, če bi namenjali manj časa in energije za vzdrževanje ideologije, ki potrebuje vse več našega časa in energije, ker je življenjsko odvisna od večne, nebrzdane rasti: pohlep kot načelo kapitalizma, kapitalizem kot rak planeta in vsega vesolja.

Takšne reči se motajo po glavi Jerneja Tramteta, ko spet postavlja na noge stoletno posestvo, ki bi moralo biti po sodbi tega časa že v ruševinah. Zamahne s koso in postavi mejo svoje posesti, pribije klin in postavi nov leseni steber, nanese gladilko ometa iz ilovice in dodatno utrdi staro hišo, svoj dom na robu gozda, na obrobju travmokracije.